Aleksander Škorc ˝Nikakor ni res, da smo skrivaj jedli marmelado. Dokler sem bil jaz šef kuhinje zanesljivo ne,˝ je zatrdil Iztok izpod brega in si nerodno brisal lepljive sladke madeže okrog prebrisanih ustec. ˝Sploh pa sem marmelado še originalno zapečateno izročil svojemu nasledniku. Pravzaprav je nismo nikoli niti kupili niti naročili – kje so dokazi?! – imamo pa jo samo zato, ker je vlada zanjo izvedela,˝ je dodal in s ponjavo nerodno pokrival stroj za uničevanje dokumentov, pri čemer se je še bolj nerodno zbodel v specialno pripravico za odstranjevanje in vnovično pritiskanje pečatov. ˝Sicer pa so naši kuharji zelo stare šole in tako imenitne stvari, kot je kozarec marmelade, niti odpreti ne znajo,˝ je sklenil Iztok in nekajkrat spretno pritisnil na tipke ultramodernega dlančnika. ˝Je pa res neokusno po vseh dolgih desetletjih odkopavati katakombe sredi glavnega mesta, in to v kleti hiše, ki je že tako dokaj majava in bi jo spodaj že zdavnaj morali zaliti z betonom,˝ je menil Dušan, sin pridelovalca kumar, sicer pa levičar po poklicu. Nato je 3,5 sekunde sočustvoval z žrtvami iz omenjenih katakomb, preostanek življenja pa bo sočustvoval s krivično razkrinkanimi rablji in ˝marmeladarji˝ iz prvega odstavka. Miran, sin begajočega očeta, levičar poštenih misli in pravičnega pogleda, pa je ugotovil, da mu je izredno žal, da za katakombe ni vedel. ˝Ko sem bil sicer resda večkrat na obisku pri tam službujočih tovariših, zagotavljam, da nisem nikoli opazil nič posebnega. Tudi v kleti sem bil, a sem mislil, da se tam tovarišija sprošča po naporni službi in da živalski kriki, ki so se slišali, pripadajo njim. Saj veste, mi, ´kameradi´, smo bili vedno nekoliko robate sorte. Verjemite mi, če bi vedel, da tam mučijo ljudi, bi stavbo takoj ukazal dodatno zvočno izolirati,˝ je dejal in ni bilo videti, da mu je kaj posebno nerodno. Meni je tudi žal. Pa ne za žrtvami. S svojo bridko usodo so se pač pokorili za enega starih grehov in njih cena je v očeh tistega, ki edini zmore pravično soditi, zanesljivo močno zrasla. Res hudo je bilo za njihove svojce, a tudi oni so s tem samo položili račune pred razsodnikom. Rablje pa vse to še čaka. Tako usoda žrtev kot trpljenje njihovih svojcev. In zagotavljam jim, rabljem, da bodo imeli na voljo veliko življenj, v katerih bodo svoje grehe do pičice natančno odplačali, in hkrati resnično sočustvujem z njimi, ker vem, da je posledično biti krvnik neprimerno teže kot biti žrtev. 6