Odzivi oblastnih krogov na zborničin poziv o prenehanju vmešavanja politike v gospodarstvo niso obetavni. Dovolj je preleteti kar vrstice intervjujev v Dnevnikovi Zeleni piki. Veljaku LDS Gregorju Golobiču je komično, da je bil eden izmed tistih, ki so pri zbornici opozorili na ta problem (problema torej ne zanika), Zoran Jankovič, ker da se ve, kako je postal predsednik uprave največje slovenske trgovske hiše. Ne pove, ali je bilo ob tem storjeno kaj proti volji lastnikov firme in predpisom in kaj misli o njegovem prodornem delu. Zadostuje mu namigovanje, češ, "vonj po ribah je še vedno čutiti". Ironično navaja neimenovanega ministra, češ, pa se nehajmo vmešavati v gospodarstvo in ne bo zakona o tehnološkem razvoju, namesto da bi bil kritičen, ker že leta kasni. O LDS pravi, da je prisiljena sprejeti vpletanje politike v gospodarstvo, videti pa je, da ji delitev fevdov in lovišč kar godi. O prepričljivosti Marjana Podobnikova v isti prilogi tega časnika, le malo kasneje, pa ne kaže izgubljati besed. Njegovo prepričevanje javnosti, da ljudska stranka ni nikoli gledala na politične barve ljudi v gospodarstvu, ter zanikanje njenih posegov na posamezna gospodarska področja (seveda z izjemo nekaterih pravičniških naporov, kot je na primer igralništvo) izpade podcenjujoče do ljudi; so pač Podobnika že nekajkrat zalotili z roko v kozarcu marmelade.