»Delam sedem ur pri dr. Crobathu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem!« je nekoč potožil prijatelju v pismu. Prav v tej gostilni je spoznal Jerico Podboj, hčer gostilničarke Metke, ki mu – kot je značilno za Prešernove izvoljenke – ljubezni ni vračala, mu je pa pomenila trenutni navdih. Tudi druge opevane gostilniške muze so to postale bolj kot ne po naključju. Sicer redkobesednemu poetu se je jezik namreč hitro razvezal ob kozarčku rujnega. Takrat pa je izustil tudi kakšno pesmico, da so iz sobe ušle vse ženske. Janez Trdina, eden izmed njegovih največjih občudovalcev, je nekoč zapisal, da je pri Prešernu obžaloval le dve stvari, in sicer »da je tako težko govoril in jecljal in da je zabredel včasih v grde kvante, katere je osolil in popopral tako, da so pobegnile vse ženske in ni mogel nehati smeh mladega sveta okoli njega«. Ker se je to navadno dogajalo na katerem izmed gostilniških obhodov, so bile njegova najprikladnejša tarča gostilničarjeve hčerke in hišne dekle, ki so si pozneje pripisovale zasluge za katero od njegovih pesmi. Primičeva Julija, ki ji mnogi pravijo kar slovenska Laura, tako še zdaleč ni bila edina, ki ga je navdihovala.