Sam Cefalu pa je resnično prekrasno sicilijansko mestece. Srečujemo se z vsem, kar nam je znano že iz filmov, posnetih na Siciliji (prizori, v katerih se "famiglia" poda po poti lastnih korenin): ozke uličice, hiše s številnimi balkončki, polnimi cvetja, prebivalci, ki živijo pred lastnimi hišami, kakor da bi bili v svoji dnevni sobi, v pritličjih prodajalnice keramičnih izdelkov, ki jih sami izdelujejo, razne delavnice, mizarstva in še kaj. Mojstri posedajo pred svojimi prostori v večni siesti, čakajoč, da bo morda le koga prineslo naokoli, pravzaprav jim je bolj do pogovora kot do resnega naročila. Ko pa se delavnik konča, se z rrrrrrring spustijo sive rebraste kovinske rolete, kakršnih se spominjamo iz Dalmacije v šestdesetih letih. Tudi sicer Sicilija ne le da živi z nekim skoraj pozabljenim tradicionalnim načinom življenjskega utripa, temveč tudi natanko takšna tudi je. No, vsaj na prvi pogled.