Prva, ki je nastajala tako rekoč vzporedno z vilo v Melku, je Langerjeva najemna hiša17 na desnem bregu pokrite rečice Wien (Rechte Wienzeile) ob kratki ulici Stegasse. Četudi Plečniku naloga te vrste ni ugajala, o čemer poroča Strajnić,18 je vendarle želel Langerju ustreči. Odločil se je za postavitev nižjega petnadstropnega bloka na vogalu Hamburgerstrasse in Stegasse ter za nadstropje višjega na vogalu Stegasse in Rechte Wienzeile, vendar tako, da fasadni plašč objame oba dela zgradbe brez zareze. Povišani del drugega bloka se le za nadstropje dvigne nad vencem in je na fasadi oblikovan z motivi, ki jih sicer v nižjem delu zgradbe ni uporabil. Enotno oblikovanje stavbne celote rešuje tu s podobnimi prijemi kot v Melku: v tretjem in četrtem nadstropju na obeh stavbnih vogalih popelje balkone čez vogal. Prav tako okras horizontalno potekajoče valovnice v petem nadstropju obkroža blok na vseh treh vidnih stranicah. Na kratko: arhitekt je koncept stavbnega volumna že dokaj izčistil, k čemur prispeva odločitev za stopnjevano kompozicijo čistih kubusov. Plašč stene se je moral zato stanjšati - okrepljen je le na vogalih z balkoni in z rastočimi gibkimi konzolami pod njimi. Secesijski detajli kot valovnica, kasete medokenskih polj, portal ali bogato oblikovani napušč ne preglašujejo, tako da je elegantno speljano spiralno stopnišče s kovinskimi mrežami in belim okrasjem sten in stropa v štuku pravo presenečenje. Toda bolj kot vprašanje stenskega plašča ali nasprotja med zadržano zunanjščino in vegetabilno zasnovo stopnišča, zbuja pri tej stavbi njena odkrita kubičnost, kar poudarjena zamisel dveh sprijetih kvadrov dveh različnih višin, motiv, ki bo podobno kot motiv vogalnih balkonov postal eden vodilnih v času funkcionalizma (evropskega modernega gibanja).