S Fredom sva se spoprijateljila v zadnji vojni. Skupaj z ostalo desetino vojakov sva se znašla na osamljeni radarski opazovalnici na zahodni obali. Veliko kovinsko oko je vse dni in noči tipalo čez morje, skozi oddaljeno temo in meglo, od koder naj bi udaril sovražnik. V oddaljena poveljstva na vzhodu smo vsak dan pošiljali enolične šifrirane podatke. Na začetku se ni nič zgodilo; skozi železno drobovje antene je enolično tulil veter in kdaj pa kdaj je za razburjenje poskrbel kak osamljen galeb, ki je v megli zablodil med kovinske mreže. Lahko bi jih poškodoval, zato smo ga morali sneti. Vlekli smo vžigalice, kdo bo šel ponj. Plezanje po mokrih in zaledenelih železnih lestvah, ko se je spodaj na čereh penilo morje, ni bila malenkost. Le en nepravi oprijem in lahko si končal kot neumni ptič. Pobijali smo jih s preprostim zračnim orožjem in nato metali čez skale v morje.