Z leti se sama sebi vse bolj zdim ko kakšen hrček. Berem, poslušam, prisluškujem pogovorom na avtobusu, zanima me, o čem se pogovarjajo otroci na dvorišču, ženske pri frizerju. Vse dialoge, dejstva, trače skrbno hranim v nekem kotičku možganov: novinar nikoli ne ve, kdaj mu bo kaj prišlo prav; kot ideja za članek, kot poanta komentarja. Žal sem se navzela neprijetne navade, da mi domači pripetljaji prikličejo v spomin le približno podobne, zato pa hudo bizarne dogodke iz najbolj odročnih držav sveta. To je neprijetno zato, prvič, ker s tem dajem vtis, da se delam pametno in se važim z nekakšnimi svetovljanskimi spomini. (Po skoraj štiriletnem uredniškem stažu na Nedelu pa sem spoznala, da ni dobro, če ima bralec ves čas vtis, da je novinar pametnejši od njega ali, še huje, da rad daje tak vtis). In drugič, čeprav baje strateška postavitev pravih besed izjemno dviga branost članka, se pretirano mešanje hrušk in jabolk ne obnese najbolje. Tako sem se, denimo, odpovedala objavi (do objave te zgodbe seveda) primerjave spornega odkupa stanovanja M.P. z izjemno razsipnimi navadami znamenitih afriških diktatorjev, kot je bil Mobutu. Potem ko sem jo malo premislila, sem se tej primerjavi nazadnje odpovedala, ker se mi je zdela kratko in malo pretirana, navsezadnje žaljiva za gospoda M.P. Čeprav mi sploh ni šlo za primerjanje dveh grabežljivosti. Šlo mi je za primerjavo dveh samoumevnosti. Samoumevnosti Afričanov, s katero so sprejemali in sprejemajo povsod razširjeno korupcijo, razsipanje državnega denarja in nepotizem kot neizogibno stanje stvari, in samoumevnosti nas Slovencev, s katero sprejemamo neizogibno stanje stvari, da vsak pač misli le na svojo korist, da je mogoče z državnim denarjem razsipati, ker se nič ne pozna v lastnem žepu, in da v tej deželi ničesar ni mogoče urediti brez zvez iz znanstev. V skladu s tradicionalno plemensko miselnostjo mnogi Afričani (tudi urbani, seveda) mislijo, da mora vsak poglavar, vladar, politik najprej poskrbeti zase in za vso svojo družino in pleme. Iz te eksotične primerjave sem nameravala potegniti povsem konkretno retorično vprašanje: Koliko izmed nas bi se uprlo skušnjavi in ne bi kupilo stanovanja po ugodni ceni, tako kot je to storil M.P.? Koliko izmed nas je proti zdravniku stegnilo modro kuverto, ne da bi kdo to terjal od nas, zgolj iz prepričanja, da se »brez tega pri dohtarjih ne da nič opraviti«? In zakaj mi tu in tam kdo ponuja v objavo članek prek vez in poznanstev, kot da dobri pisci ne rabijo nobenih botrov?