Počakalo naju je parkirno mesto pred samo Porodnišnico. Brez besed se vzpenjava po stopnišču do steklenega prelaza h Ginekološki kliniki. Še dva para že čakata na postopek. Preoblačenje, navodila, protibolečinska injekcija, pa kava in znane vonjave in okusi. »Danes je najin dober dan. Kar gre nama: našla sva parkirišče, nato še, čeprav sem mislil, da nimam drobiža, sem v nekem žepku nabral natanko za dve kavi iz avtomata. Videla boš, danes bo vse super.« Čakalnica se polni. Moški nemirno postopajo, prestavljajo se iz enega konca hodnika v drugi in v nelagodju zrejo čez okno. »Ali naj zdaj grem jaz?«, se sliši iz kotička otroško nerodnega nasmeška. Iz globine temnih očk čutim negotovost. »Lahko greš.« Vrata se odprejo in prižiga se rdeča lučka. Vem, da se trudi ne politi dragocene tekočine kot je to maloprej storil s kavo. Kaj pa če bo neroden? Ne, ne more biti. Rad te imam in vem, da se trudiš, veliko več kot si se kadar koli prej in okoli katere koli druge zadeva. Zares je neprijetno vstopiti v »moško sobo«, vsi v hodniku vedo kaj je za vrati, obenem pa se jim sploh ne sanja, kaj in kako s tem živijo drugi. Izstopa iz sobe malce zmešanega pogleda, gleda vame in se počasi sprosti ob enostavnem: »Vse bo dobro, boš videla.«. Tolikokrat izgovorjena tolažba odmeva v vsakem kotičku možganov in izginja, saj ni več izgovorjen in slišan stavek, temveč čista vsrkana vsebina.