Med nosečnostjo se nista pretirano obremenjevala z vprašanji, kakšen bo otrok in kakšne rasti. »Ni bilo potrebno, saj so me v ordinaciji ves čas merili – pravzaprav kosti – in rekli so mi, da se otrok razvija normalno. Celo mojo kri so poslali na preiskavo v London, pa me ni skrbelo – in res je bilo vse v redu.« Tudi zato se bodoča starša nista pretirano ubadala s kukanjem v prihodnost, vendar sta bila v nekem kotičku možganov pripravljena na slabšo možnost. »Pripravljala sem se na to, kako bi otroku, če bi bil takšne majhne rasti, kot sva midva, nekoč, ob primernem času, razložila, da živimo tudi ljudje, ki smo manjše rasti – nekako tako, kot so različna drevesa v naravi, pa živali tudi.«