Danes je 1. avgust 2008 – prazna luna, mlaj. Se je poznal včeraj, predvsem na Igorju. V vrtcu je bila prva stvar, ki mi jo je sporočila vzgojiteljica, da je ugriznil tri sovrstnike. Hmmm … Nisem vedela, kako naj komentiram –ostala sem brez besed. Do zdaj je grizel samo Davida, pa še to ga vedno kregamo. Doma je ljubega brata še dvakrat ugriznil v rokico in potem še takole v zgornji del levega lica – na srečo ne v oko. Na sprehodu se je po nekaj metrih odločil, da ne gre dalje. Več kot pol ure se je drl kot zaklan, na koncu se je že tresel. Pustil smo ga pri miru, itak ni nič zaleglo. Pri babici na obisku je bil seveda takoj krasen in čudovit fant … Midva samo še strmiva in ne veva, kaj bi še naredila, da bi fanta prenehala s to grdo navado. Noben lep in noben grd ukrep ne pomaga. Žalostna sem do konca in naprej. Vsi govorijo, da je samo faza, pa ne vem, ali je res= Kaj smo naredil narobe? Saj midva se pred njima ne grizeva – ne vem, od kod jima to. Pa vmes sta že čisto nehala, zdaj pa spet. Mogoče res samo zaradi tega, ker imava premalo rok, malčka pa ne razumeta, da ne moreta dobiti vsega naenkrat in da morata svoje starše vedno deliti z drugo polovico - bratom. Včasih je tako težko. Včasih je celi dan samo jok in kričanje. Včasih si zaželim, da bi bil samo en otrok – redko, zelo redko, samo ob takšnih dnevih, kot je bil včeraj (res ekstremen dan), se še sama sebi ne čudim več, da se mi ta misel prikrade iz nekega temnega, pozabljenega kotička možganov. Tolažim se, da danes še ni bilo nobenega ugriza – do zdaj. In do večera je še daleč …