Minnesota je prva med ameriškimi zveznimi državami s plemeni, ki živijo na njenih tleh, podpisala dokument, ki je uredil področje igralnic v rezervatih, in danes je na njenem ozemlju v enajstih indijanskih rezervatih plemen Dakota in Ojibwe sedemnajst igralnic. Več kot v Atlantic Cityu, tradicionalnem igralniškem mestu v New Jerseyu. V teh sedemnajst igralnic danes, deset let po sprejetju ureditvenega zakona, zahajajo prebivalci Minnesote pogosteje kot na tekme baseballskega in nogometnega moštva, v filharmonijo in vsa gledališča v glavnem mestu skupaj. Igranje na srečo je postalo nekaj tako "minnesotanskega" kot jezera, divji riž, težki sneg konec marca ali komarji v velikosti kanarčka. Statistike kažejo, da je devet od desetih Minnesotančanov že igralo. Da v njih zapravijo toliko denarja, da je igranje na srečo v njihovi državi postalo industrija z letnim dohodkom pet milijard dolarjev, kar je skoraj dvakrat toliko, kolikor država letno porabi za javno šolstvo. Indijanske družine, v katerih so stari starši živeli od socialne podpore, starši živeli od socialne podpore, sinovi služijo dovolj zase in za svoje otroke. Noben program, ki so ga Američani vpeljali za pomoč ameriškim Indijancem, potem ko so množično poselili njihovo zemljo, njih pa skoraj iztrebili, ni bil tako uspešen kot igre na srečo. Denar skoznje dobesedno dere. Igralniški biznis v indijanskih rezervatih, predvsem tistih, ki so dovolj blizu večjim mestom, cveti povsod tam, kjer so ga zakonodaje posameznih zveznih držav plemenom omogočile začeti. In medtem ko lokalne in zvezne oblasti mnogokje intenzivno razmišljajo, kako bi ga omejile ali se z njim vsaj kar najbolje okoristile, povedo Indijanci obiskovalcem le eno: beli bizon, sveti simbol severnoameriških Indijancev, se je vrnil.