Na koncu se je vendarle odločila za operacijo. V enem letu so ji zamenjali oba kolka. Po nekajmesečni uspešni rehabilitaciji se je vrnila na igrišče in med kolegice, ki jih je tako pogrešala in s katerimi se tako dobro razumejo. Zdaj že trinajst let aktivno igra in sedeča odbojka je postala zanjo slog življenja. S soigralkami se je udeležila vseh večjih tekmovanj, leta 2004 pa je bila prvič na olimpijskih igrah. Pred pomembnimi tekmami trenirajo trikrat na teden, sicer pa dvakrat. »Dekleta se pripeljejo iz Zreč, Trbovelj, ena pride celo iz Portoroža, če ima možnost.« Še posebej prijetno, a tudi naporno pa je na tridnevnih pripravah. Toda Milka pravi, da niti po triurnem treningu ni utrujena in da se ji druga dekleta pogosto čudijo, kako zmore. Vse, kar počne, jo preprosto veseli. Prijetno gospo boste težko našli čemerno. Tako na treningih kot na tekmah vedno skrbi za dobro voljo. Na zalogi ima ničkoliko šal, pripetljajev in smešnih dogodkov. Nič čudnega, da so jo v časopisnih člankih, ki so iz Pekinga obkrožili svet dejali, razglasili za duhovnega vodjo ekipe. Toda Milka doda, da brez soigralk, ki so stare od 28 do 56 let, in seveda trenerjev Adija Urnauta ter Gašperja Ribiča takih uspehov in vzdušja ne bi bilo. Vsi skupaj se trudijo, da jim je lepo.