In prav pri Chanelu je Karl postal to, kar danes je: nesporna kreativna avtoriteta s skorajda nezmotljivim občutkom za potrebe časa in hrepenenja kupcev. Tako je tudi pravočasno ugotovil, da je klasičen Chanelov kostim iz tvida, ki ga je izumila nepozabna Coco in je veljal za nepogrešljivo uniformo hčera višjih slojev v Franciji, v začetku bogatih osemdesetih prišel v leta. Lagerfeldov mandat je zahteval, da prezrači blagovno znamko, ne da bi odgnal stalne stranke, hkrati pa naj bi s prestižnim imenom francoske mode očaral nove potencialne odjemalke. To je bila umetniška in komercialna gimnastika, ki so jo kritiki opazovali z naklonjeno distanco. Toda neverjetno je uspelo: Lagerfeld je vzel zlate gumbe in dvobarvne salonarje, vrečaste jopiče s poudarjenimi robovi in se poigral s citati Coco Chanel ter jih uporabil vsakič drugače, v tako presenetljivih različicah, da je Chanelovo občinstvo od Deauvillske promenade do Park Avenue ponovno vzljubilo to priznano modno hišo. »Za ustvarjanje nečesa novega je treba staro uničiti. Treba je uporabiti stare elemente, delati z njimi popolnoma brez spoštovanja, jih na novo odkriti in končno vreči ven,« je Karl nekoč pojasnil svoje načelo občudovalno-revolucionarnega posvetila nesmrtni Coco. Zlato načelo, saj ima hiša Chanel po Lagerfeldovi zaslugi odtlej milijonske dobičke.