Od nekje sem izbezal listek z zaupnimi podatki naših špijonov s severnega konca, med telefonadami prečrtal par imen, zbobnal skupaj požeruško posadko in, z Atlasom Slovenije v naročju, zaukazal prodor na Štajersko. Ali celo do Prekmurja, kamor nas je zapeljal prvi izžrebani naslov, do gostilne Horvat-Lovenjak v predmestju Murske Sobote, kjer so nas na parkirišču pričakale same tuje registracije in en rdeči domači bolid. Če smo vstopajoč v gostilno še pokali vice o škampih, nam je usta tam blizu tria ciganskih godcev zaprl značilni vonj, ki ga je potrdil tudi jedilni list. Horvat-Lovenjak je namreč ribja restavracija, ki streže Ilovarjevim težko razumljivi sli kontinentalcev po morskih jedeh, preverbe vredna perverzija, ki pa smo si jo prihranili za drugič. Razumljivo, saj nam je po glavah in želodcih že vse od Trojan krulilo le eno - rožnato, klepouho meso. Kruleža iščoč smo zatem prekrižarili dobršen del Goric in na koncu pristali v eni sila gosto posejanih obcestnih gostiln, pri Šikerju, ki bi se moral, vsaj po slovesu sodeč, izkazati za pravi naslov. Sloves je držal od pregleda notranjosti - kjer nista umanjkali niti v črno ruto zavita omica in dobrosrčna natakarica - ter mično opremljenega jedilnega lista, pa vse do vrste salam, klobas, mesa iz tunke, prekajenega jezika, sveže naribanega hrena in doma vloženih kumaric, ki je, skupaj z izjemno, s kruhom pomazano govedino v solati, čvrsto stala za slavno Šikerjevo zgodovino. A so prišle juhe in so se nam Kranjcem vremena pooblačila, najbolj s čisto smetanasto, imena nevredno česnovo, pa tudi z bledo govejo in čebulno ter z zmrzovalnikom pobrateno zelenjavno. Ob v bakrenem kotličku postreženem bograču, ki je sicer prelepo dišal in primerno žgal po menda pravi madžarski papriki, pa so se Ilovarjevi sploh zmrdovali, češ da jim moka dela svaljke na jeziku. Čisto drugače, blagodejno, so na jezik učinkovale koline, na Kuminovem krščena pečenica, krasna skorja in lepa notranjost krvavice, in kuhana vratovina. Poleg sočne srne s kruhovimi cmoki mi je daktilografka odprave, ki se na to verjetno spozna zaradi lastnih kuharskih skrivnosti, napisala Knorr in Maggi, pritrdila pa bi ji tudi črnogorski odposlanec in spodaj podpisani, ki nama je sicer mehko, prvovrstno meso poprovega steaka in telečje pečenke tiho ječalo pod vsiljivo omako. Če k objedenemu prištejemo še konfekcijsko zelenjavo za vegetarijance, pa peresnolahko in okusno Šikerjevo šarloto, medlo kostanjevo torto in pravo turško kavo iz džezve, bi rekli, da lahko Šiker še naprej dopolnjuje obsežno galerijo z avtogrami slavnih osebnosti na hodniku, a da se tam ne bo znašel nihče, ki se je od težkih podmetov, prežganj in gostil, zaradi jezika in srčnih zaklopk, že preusmeril drugam (in, upam, ni padel v smetano). Morda pa se motimo in bi bilo treba vse te silne omake enostavno vpisati med značilnosti štajerske kuhinje, ki smo jih nejevoljno spoznavali že v vrtcu in osnovnošolski menzi?