Na odzivanje divjega sveta, predvsem pa ptičev se nič ne spoznam, to priznam, toda pri portoroškem argumentu je nekaj hudo nerazumljivo. Opiram se na opažanje z lastnega dvorišča. Doma imamo kot sam zlodej glasno kosilnico za travo in vedno se znajde na dvorišču tudi nekaj motorjev. Ravno na zadevni vikend sem opazoval simpatično živalco, menda polha, ki se je vgnezdil na hrast le slabih deset metrov od mize, za katero posedamo na vrtu. Živalci je zagotovo prijetno, če se je priselila in nas na večer zvedavo opazuje iz luknje. Sredi človeškega živžava se domače počuti tudi črni kos, ki celotno pomlad in poletje skaklja po vrtu, vestno odbira dozorele jagode in ga naša prisotnost tudi zmoti ne v njegovem obvladovanju vrta. Sedaj, ko so zrele sončnice, se pred hišnimi vrati in na bližnjem grmu zbirajo sinice. Lansko leto so bile še precej plašne, zato nikakor nisem uspel narediti dobre fotografije iz bližine. Sedaj včasih že prav vsiljivo priletijo pred sam prag in tam glasno kljuvajo v trdo lupino sončničnih semen.