Diseminirani plazmocitom je bolezen, ki razgrajuje (po svoje "topi" skelet), kar že ob minimalnih obremenitvah povzroča bolečine in patološke zlome, predvsem nosilnih kosti skeleta. Včasih je dovolj že, če bolnik močneje kihne ali se hitro obrne. Zato bolniki prejemajo posebna zdravila, imenovana bisfosfonati, s katerimi zmanjšajo razgradnjo okostja in preprečujejo patološke zlome vretenc in dolgih kosti. Zdravljenje je vedno prilagojeno bolnikovemu splošnemu stanju oziroma zmožnosti prenašanja neželenih učinkov zdravil, ki so vezani na zdravljenje in stopnjo bolezni. Včasih je dovolj, da bolnik, ki ne prenaša drugih zdravil, prejema samo kortikosteroide, saj lahko odlično zavirajo rakave plazmocitomske celice. "Nenehno moramo preverjati, kako posamezno zdravilo vpliva na bolnika, kajti tudi 'preveč zdravljenja' ima lahko negativne posledice (neželeni učinki pretehtajo koristi zdravljenja) in ne koristi bolniku. Pri jemanju zdravil je zelo pomembno, v kakšnem stanju so bolnikove ledvice in drugi vitalni organski sistemi. Zdravilo doksorubicin, ki je vključeno v shemo zdravljenja VAD, lahko okvari srčno mišico, vendar je med antraciklinskimi citostatiki še vedno najmanj kardiotoksično. Zelo pomembno je tudi delovanje pljuč. Če so ta predhodno poškodovana zaradi kajenja ali prebolele pljučne tuberkuloze, ima lahko bolnik ob bakterijski pljučnici, ki je pogosto posledica bolezni ali pa tudi zdravljenja, veliko več težav." Bolniki lahko med zdravljenjem prejmejo tudi dvajset, trideset krogov zdravljenja s kemoterapijo in neželeni učinki se lahko z vsakim krogom zdravljenja stopnjujejo.