spremljamo debato o pristopih pomoči, ki naj bi »krepili moč tako, da bi delili z družinami, ki jim služijo, in naj jim ne bi ‚podarjali‘ dobrodelnosti« (ibid.). Čeprav so »prijateljske obiskovalce« spodbujali, naj ustvarijo nepokroviteljske odnose z družinami, s katerimi delajo, so delavci nastanitvenega gibanja njihovo delo še vedno videli kot »pokroviteljsko in ponižujoče«; odločili so se, da »zberejo skupaj privilegirane in neprivilegirane, da bi delili […] raje kot dajali« (Reynolds po ibid.). Ali naj probleme definiramo okoljsko, kot so to počeli delavci nastanitvenega gibanja, ali kot osebnostne primanjkljaje, kot so to počeli delavci dobrodelnosti, ostaja aktualna razprava pri delu z družinami še danes. Med obema organizacijama pa je bil že od samega začetka jasen dogovor, da je enota pozornosti družina in ne posameznik (op. cit.: 2). Leta 1880 je Josephine Shaw Lowell priporočila, naj se prostovoljci srečajo z obema staršema, kadar je to mogoče. Deset let pozneje je Zilpha Smith poudarila, da nobene osebe »ne moremo odstraniti iz družinskih odnosov. Opraviti imamo z družino kot celoto« (po ibid.). Tudi Luepnitz (1988) se v zanimivem poglavju knjige The Family Interpreted – kjer avtorica piše o socialni delavki in družinski terapevtki V. Satir, ki je imela v času svojega ustvarjanja zelo občutljivo pozicijo v takratnih strokovnih in znanstvenih krogih, ker je bila edina ženska in socialna delavka med utemeljitelji družinske terapije – dotakne razvoja pomoči družini skozi zgodovino. Avtorica (ibid.: 48) opozori, da je V. Satir, ki je bila po osnovni izobrazbi socialna delavka, izvajala družinsko terapijo, preden se je tega lotila večina moških terapevtov, ki uživajo spoštovanje, in da to mnogi avtorji pogosto spregledajo. Tendenca spregledovanja ali podcenjevanja prispevka V. Satir je le del tendence, da se v strokovni zgodovini iz tega področja izgubi formativen prispevek socialnega dela. Na pomembni konferenci leta 1984 je bil v dvourni predstavitvi »Korenin družinske terapije« prispevek socialnega dela popolnoma izpuščen, čeprav je bilo vključenih veliko drugih dejavnikov, ki so vplivali na razvoj področja. Luepnitz (op. cit.: 49) poudari pomembno vlogo socialnega dela. Gibanje socialnega dela je bilo aktivno in vplivno v Ameriki od 19. stoletja. Kot je poudaril L. Braverman (po ibid.), se je veliko osrednjih načel, za katere so družinski terapevti trdili, da so povsem nove oblike družbenega in kliničnega razmišljanja (npr. ideja, da je treba delati z vso družino in ne le s posamezniki), pojavljalo v zapisih zgodnjih socialnih