nimam več. Po imenu in priimku bi kdo mislil, da imam spodaj še celo vrsto živih sorodnikov, a ni tako. Nič me ne veže na Bosno, nič me ne vleče tja – življenje tam je bistveno skregano z nekimi mojimi pogledi. Bosna mi je nek romantičen svet. Kaj pa je ta romantična plat Bosne? Ko sem tam, v tistem času, ko vidim Uno, vem, da je to najlepša reka na svetu. A le takrat, ko sem tam. Ker tam nimam sorodnikov, me tja ne veže nič globljega – to je le izlet. Korenin tam nimam. Včasih sicer rečemo, da ni pomembno, od kod smo, a to je vendarle pomembno. Včasih Bošnjaki imamo s tem kar težave, lahko smo Bošnjaki, Muslimani, Bosanci – močna je pogosto le zavest o tem, kaj kdo ni. Si musliman? Sem, musliman. Po vojni so se v Bosni zgodile takšne spremembe, pa tudi v sedanji muslimanski skupnosti, ne počutim ravno domač. Mislim, da tam nimam kaj iskati. Prijatelj me sprašuje, zakaj nimam denimo brade – s tem je pač povezanih veliko takih predstav. Pred kratkim smo se dogovarjali, da bi se denimo dobili na srečanju. Kar naenkrat je nekdo predlagal, da bi bilo dobro ločiti moške in ženske. Sprva sem to vzel kot šalo, a mi je bilo kmalu jasno, da žal ni hec. In je bilo potrebno jasno povedati, da takšna prepričanja niso del mojega sveta. Ponosen sem denimo, da me vojna ni spremenila v radikalnega vernika, da sem se temu uprl. Na to sem izjemno ponosen. To je verjetno zelo težko doseči? Težko je, ja. In izgovore lahko posameznik vedno najde, če se odloči za