Kitajsko mesto sem našla za razvpitim Sohom, ki je v jutranjih urah dajalo vtis izumrlosti. Kitajci so se držali doma, njihove trgovinice pa: kič, kič in kič, najslabše vrste. Kupila sem si ogrlico iz živordečih koral, ki so sumljivo smrdele po ribah. To naj bi pomenilo, da so prave, morske. Škilasta Kitajka je malo preveč hitela govoriti, da prinašajo zdravja in sreče. Takoj sem jih nadela, se šla dvakrat peljat z Milleniumom (največje kolo na svetu z gondolami za panoramski razgled). Vroče mi je postajalo, ko sem drugič vstopila v gondolo. Občutek sem imela, da turisti bolščijo vame, a sem se potolažila, da sem popolna neznanka in na počitnicah. Prekrasen je pogled z višine, vendar lahko vse to vidim na televiziji, zato sem po drugem krogu planila v nove in nove trgovine, dokler nisem spet pristala v trgovini za debele, kjer sem bila večkrat. Prodajalke, osuplo zazrte v mojo koralno ogrlico, so previdno spraševale, ali sem se prej obesila. Pogled v ogledalo mi je povedal vse. Korale so medtem zbledele, obroč okoli vratu pa je bil vreščeče rdeč! Pomagale so mi drgniti rdečino z vratu, vendar se kitajska barva ni dala odstraniti. Kričala je z mojega vratu kot tetovaža.