Zgodovina spora je vendarle tako dolga, prizadetost na obeh straneh pa tako globoka, da ob tokratni napovedi dokončnega (ne pa tudi prvega) razoroževanja Ire ni mogoče povsem nekritično deliti denimo optimizma z ameriškim predsednikom Bushem, da je Irina poteza začetek dolgotrajnega miru. Že tisti, ki so preživeli vsaj en dan na Severnem Irskem z eno ali drugo stranjo, vsaj toliko, da so spili irsko kavo, vedo, da je to lahko šele prvi korak do zelo oddaljenega cilja, ne pa že operativna uresničitev doseženega miru. Bush ima seveda v teh trenutkih pravico do optimizma, saj potrebuje tudi neko svetlo točko v v teh dneh prevladujoči temačnosti, a to ni podlaga za pretirano navdušenje. Vsak politrealist se zaveda, da je to šele prvi korak k miru in da tudi tokrat velja tisto, kar je nekoč dejal Mao Zedong, da se tudi najdaljši marš začne s prvim korakom.