Maji pridobivali sol že leta 1000 pred našim štetjem. Z dodanim majaronom so jo uporabljali za kontrolo rojstev, z oljem proti epilepsiji in z medom za lajšanje otroških bolezni. Sol so pridobivali tudi iz neke vrste palm, ki so jih sežigali in nato mešali njihov pepel s slano vodo ter vse skupaj izparevali. Španski zavojevalci, obsedeni z zlatom pa tudi s srebrom, so za ločevanje srebra od rude uporabljali sol, in sicer so z njo odstranjevali nečiste snovi. Leta 1875 je nemški botanik Matthais Jakob Schleiden napisal knjigo Das Salz. V njej je trdil, da so davki na sol in tirani tesno povezani. Navajal je, da antične Atene in Rim, dokler je bil še republika, niso nikoli obdavčevali soli, Mehika in Kitajska njegovih dni pa sta ta davek poznali. Francoski davek na sol je jasno pokazal, kaj je narobe s francosko monarhijo. Med vso človeško zgodovino je bil davek na sol, ki so ga morali plačevati tako revni kot bogati, med najbolj osovraženimi davki. Davek na sol (gabelle) je francoska krona uveljavljala postopoma, in leta 1660 je bil že eden glavnih državnih prihodkov. Določili so tudi, da mora vsak Francoz, starejši od osem let, kupiti letno najmanj sedem kilogramov soli po visoki ceni, ki jo je določala država. To je bilo veliko več soli, kot so jo potrebovali,