Ko slišimo za peskovnik, pomislim na politiko. Saj veste: politiki se zgolj igračkajo, država je njihov peskovnik, postavljajo peščene gradove. Včasih tudi gradove v oblakih. Metafora ima dve šibki točki. Prvič, politika naj bi bila vendarle umno upravljanje zadev, ki se tičejo celotne skupnosti. Politika naj bi bila profesija s svojimi pravili in dostojanstvom, politikom pa ne bi smeli vsevprek očitati, da se igračkajo s skupno usodo. In drugič, v teh dneh se v peskovnikih dogajajo resnične drame. Peskovnik ni metafora. Poročila govorijo, da so v peskovnikih nekaterih slovenskih otroških vrtcev odkrili težke kovine. Svinec, denimo. Težke kovine so v peskovnike prišle z mivko. Kako je mogoče, da strupene snovi zaidejo na otroško igrišče? Si je nekdo, ki skrbi za upravljanje skupnih zadev, za dobrobit otrok, predstavljal, da je njegova služba igračkanje? Uvodoma smo zapisali, da naj bi bila politika umno upravljanje skupnih zadev, profesija pa naj bi se držala določenih pravil. Vloge so v politiki relativno jasno razdeljene. Vladajoča koalicija ima na voljo večino, ki sprejema predpise, deli proračunski denar in nastavlja ljudi, za katere misli, da bodo kos svoji nalogi. Opozicija ima na voljo manj orodij. Lahko, denimo, postavlja vprašanja. Zoprna vprašanja. Opozicijska vprašanja so lahko celo do neke mere škodljiva. Opozicija lahko, denimo, maha z zaupnimi papirji o dvomljivem poslovanju pomembnih stebrov nacionalnega gospodarstva. S tem sicer dela tem stebrom nacionalnega gospodarstva določeno škodo. Takšna opozicija si občasno prisluži oznako »pobalinska opozicija«. Vendar bi bila škoda, če opozicija tega ne bi storila, še večja. Vladajoča koalicija hrepeni po konstruktivni opoziciji. Konstruktivna je tista opozicija, ki ne vleče nobenih pobalinskih potez. Ne dela nikakršne škode stebrom nacionalne ekonomije. Kaj pa vladajoča koalicija? Ker ima koalicija v rokah vzvode, s katerimi lahko posega v kadrovsko strukturo stebrov nacionalne ekonomije, ima ta privilegij, da lahko škodljivo, tudi kriminalno dogajanje odpravlja na diskreten, državotvoren, če hočete, način. Brez odvečnega pompa in pobalinskih potez. Državotvorno ravnanje je tisto ravnanje, ki po eni strani ne dela nepotrebne škode podjetjem, po drugi strani pa fizične osebe, ki so morebiti zlorabile pooblastila, vendarle pridejo v kazenski postopek. Sedanjo vladajočo koalicijo sestavljajo stranke, ki so do leta 2004 igrale vlogo zoprne opozicije, pred volitvami pa se je zveza strank, ki jo poenostavljeno imenujemo »stranke slovenske pomladi«, začela obnašati poudarjeno konstruktivno. Retoriko pobalinskih škandalov je nadomestila retorika »sproščene« Slovenije. Koalicija, ki je oblast prevzela leta 2004, je po eni strani vzdrževala javno retoriko »sproščene« Slovenije, dobili smo vsaj na videz »konstruktivno« vladajočo koalicijo, predsednika vlade je zanimalo prevzemanje realnih vzvodov oblasti, škandali pa so v javnost prihajali iz politične periferije. Poudarjen interes poslancev največje vladne stranke za javno brskanje po poslovanju največje banke v državi, NLB, kaže, da se obdobje »sproščenosti« izteka. Vladajoča koalicija ima po eni strani na voljo vse vzvode, da diskretno, ne da bi škodila javni podobi banke, pridobi podatke o preteklem poslovanju NLB in njenih satelitov. Razpolaga z možnostjo, da organi pregona raziščejo morebitno sporno poslovanje vodilnih oseb. Ima dostop do papirjev. Ima celo možnost, da morebitne kriminalce spravi pred sodnike. In ima dolžnost, da bedi nad sedanjim poslovanjem banke. Kljub temu pa se vladajoča koalicija odloča za poteze, ki bi se jih posluževala »pobalinska« opozicija. Bomo namesto »sproščene« Slovenije dobili pobalinsko vladajočo koalicijo?Če nas v naslednjih mesecih čaka tak razvoj politične kulture, bo slovenska politika res postala peskovnik. In če bo postala peskovnik, naj se politična elita zapodi v tiste peskovnike, ki so danes onesnaženi s težkimi kovinami. Otroci jim bodo hvaležni. Nobenega dvoma ni, da bo strupena mivka nemudoma zamenjana z neoporečnim materialom za zidanje peščenih gradov.o slišimo za peskovnik, pomislim na politiko. Saj veste: politiki se zgolj igračkajo, država je njihov peskovnik, postavljajo peščene gradove. Včasih tudi gradove v oblakih. Metafora ima dve šibki točki. Prvič, politika naj bi bila vendarle umno upravljanje zadev, ki se tičejo celotne skupnosti. Politika naj bi bila profesija s svojimi pravili in dostojanstvom, politikom pa ne bi smeli vsevprek očitati, da se igračkajo s skupno usodo.