Kaj naredi politika iz človeka! Zdi se mi, da se je Borut Pahor v manj kot dveh mesecih od volitev vidno postaral. Morda pa vzbuja takšen vtis le dejstvo, da je (spet) začel nositi kravato? No, bolj verjetno je, da po eni strani nima več časa za fitnes in da je po drugi moral začeti delati in se spoprijemati s problemi, ki so ga doslej okupirali samo fakultativno, kot teoretični farniente, intelektualni workout. In to je šele začetek!Na volitve gledam kot na politično dramo, ki do trenutka, ko oddamo svoj glas, nikoli ne more biti brez suspenza. Problem pa je v tem, da je njen epilog – sestava vlade – lahko zelo dolgočasen in predvsem brez smiselne poante.Slovenske parlamentarne volitve 2008 so se končale tako rekoč ta teden, skoraj dva meseca po svojem narativnem vrhuncu. Vse to, kar smo v tem času spremljali, je bilo v dramaturškem smislu raztegovanje zgodbe brez prave ali vsaj brez zanimive vsebine – kot da bi kak diletantski scenarist na željo televizije, ratingom na ljubo, poskušal podaljšati že tako ali tako mučno, negledljivo in razvodenelo limonado in jo končno le zaključil z najbolj dolgočasnim in izpraznjujočim antiklimaksom, ki mu ni para ne v zgodovini drame ne filma in predvsem ne politike.Res je seveda, da za te naše frustracije ni kriv samo Pahor. Razlog je tudi to, da smo se že prej pustili zavajati in da se je naš prag pričakovanj dvignil abnormalno visoko. Spomnite se samo namišljenega suspenza in občutka fatalnosti, ki so ga pred volitvami in ob razglasitvi izidov producirali in razpihovali mediji in večina mnenjskih voditeljev. Volitve so nam tako prej kot potem prikazovali kot zgodovinske: najprej zato, da ne bi zmagal Janez Janša, potem pa še zato, ker je zmagal Borut Pahor. Ljudi je bilo treba najprej mobilizirati, potem pa še narediti evforične. Dandanes je v Sloveniji pač nezaželeno iti na volišče nemilitantno ali če hočete ležerno, brez skrbi. Za podobno abnormalnost velja skomigati z rameni, češ, moji so zmagali, tudi prav, kaj pa zdaj.Nad Pahorjevo vlado nisem ne razočaran ne navdušen – pa ne zato, ker bi hotel čakati sto dni, da bi si drznil imeti mnenje. Ne. O Pahorjevi za zdaj nočem imeti mnenja, saj bi se s tem postavljal v vlogo bodisi vlade same ali opozicije. Zelo sem namreč razočaran nad dejstvom, da mnenja političnih komentatorjev in medijskih analitikov postajajo vse bolj in bolj podobna mnenjem vlade in opozicije – in obratno.V sredinih odmevih sta Kovač in Balažic komentirala sestavo vlade tako, kot da poslušamo samega Pahorja ali Lukšiča (in ne ravno Golobiča), Turk in Nežmah pa tako, kot da poslušamo Janšo ali Zvera (in ne ravno Grimsa). Vsi se delajo blazno pametne – pa saj mogoče tudi so –, ampak pri tem ne morejo (ali morda tudi nočejo) prikriti svoje pozicije izjavljanja, kot da oni dejansko so del dobronamerne vlade ali konstruktivne opozicije. Slovenski komentatorji ne znajo eksplicitno izraziti svoje distance do politike, pri tem pa pričakujejo od nas, da jim jo bomo priznali.Na drugi strani pa beremo SDS-ovske pamflete iz pogretega Slivnik-Šurlovega repertoarja udbomafije in Kučanovega klana, kristalno-krogelne ugotovitve o spiritističnih medijih tajnega odločanja, za nameček pa še napol posrečene kolumnistične domislice kot »Tajkuni že odpirajo šampanjec«. Kakšna je to zdaj novinarska dikcija?! Kje so se to naučili? V starem Magu, Demokraciji, Reporterju, predvolilnih brezplačnikih? Ah, ne, pri vseh po malem. Argumenti in tarče so poljubno zamenljivi.Sestavljanje Pahorjeve vlade je pokazalo, kako v resnici funkcionirata slovenska politika in slovenski politični sistem nasploh. Kaj na to pravita nova koalicija in nova opozicija, je v njuni pristranskosti in posledični predvidljivosti povsem irelevantno. A kaj so imeli pripomniti mediji? Največ, kar so zmogli, je bilo nekaj puhlic o kombinatoriki – ali po slovensko, o moj bog, o kupčkanju – in nekaj benignega zgražanja nad Erjavcem, češ, ta model se pa res zna pogajati. To je vse. Vrhunec njihovega intelektualnega dometa pa je zdaj modrovanje, ali je ministrovanje bolj politična ali strokovna funkcija, koliko je v vladi žensk, ali se LDS čuti prikrajšano, kdo hudiča je Ploštajnerjeva itd.Mene pa vse to ne bi moglo manj brigati! Skrbi me kvečjemu to, da je bilo sestavljanje vlade razkrito kot strahotno in sramotno improvizirano, lahkomiselno, poljubno, celo naključno početje. Skrbi me, da ima nova slovenska vlada – kot vsaka prejšnja, da ne bo pomote – koalicijsko pogodbo namesto vizije razvoja Slovenije. Koalicijsko usklajevanje, ki je do te pogodbe pripeljalo, pa ni nič drugega kot prilagajanje realnosti koalicijskim razmerjem. In da bi bila stvar še obupnejša, Pahor v tako kratkem času, pod takimi pritiski, iz tako majhnega strokovnega in tako ideološko polariziranega političnega poola ni mogel sestaviti sanjske ekipe. Nihče je ne bi mogel.Pahorjeva vlada bo tako kot vsaka druga spoštovala ustavni red, ravnala po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovala za blaginjo Slovenije. Če to ni lepo!aj naredi politika iz človeka! Zdi se mi, da se je Borut Pahor v manj kot dveh mesecih od volitev vidno postaral. Morda pa vzbuja takšen vtis le dejstvo, da je (spet) začel nositi kravato? No, bolj verjetno je, da po eni strani nima več časa za fitnes in da je po drugi moral začeti delati in se spoprijemati s problemi, ki so ga doslej okupirali samo fakultativno, kot teoretični farniente, intelektualni workout. In to je šele začetek!