Wilhelm II. je svojega kanclerja zaenkrat podpiral, odločno je odklonil "izsiljevanje s kruhom" in se obrnil proti konservativni opoziciji. Toda bil je boječ in šibak. Rad se je sicer ustil, da je kraljeva volja najvišji zakon, ni pa bil sposoben uveljaviti odločilnega, resničnega in stalnega vpliva, s kakršnim je takrat še razpolagal kak ustavni monarh, recimo angleški kralj. Dal se je voditi, vedno se je vdajal tistim, ki so znali z njim bolje manipulirati in jih je imel zato za močnejše. Potem ko se je oddaljil od konservativcev, se jim je pozneje spet približeval. Tako je bil leta 1894 spet tam kakor leta 1890, ko se je ločil od Bismarcka: da glavno nevarnost za rajh predstavljajo sile prevrata, socialdemokracija, enaka volilna pravica in še kaj. Pruski ministrski predsednik grof Eulenburg je s pridom uporabil te cesarjeve fantazije za lastne državniške načrte. Caprivi jih je imel za neumnost. Potem ko je s svojo znano jasnostjo in poštenostjo povedal svoje stališče, se je umaknil in poslej od njega ni bilo več slišati javne besede. Njegov padec je bila lekcija, da zgolj dobra volja ne zadošča, da bi se popravila Bismarckova zavožena zapuščina. Naslednji, ki se je upal pomeriti s to zapuščino, je bil knez Chlodwig Hohenlohe. Izbor niti ni bil tako slab. Tudi Hohenlohe je bil neodvisen; Caprivi je bil neodvisen, ker je bil bogat in ponosen, Hohenlohe pa, ker je bil bogat in odličen in ker ni počepal pred potsdamskim dvorom. Začel je kot diplomat ponesrečenega rajha iz leta 1848, zatem zbiral parlamentarne izkušnje na Bavarskem in tam delal usluge bismarckovski politiki, za kar je bil pozneje nagrajen z visokimi državnimi funkcijami; nazadnje s kraljevskim namestništvom v Strassburgu. Celo za umazano igro alzaške politike je znal najti dobro besedo. Na svoj način bismarckovec, vendar blage sorte, čisto brez bismarckovske bojevitosti in politično bolj moder, majhen, blag, hladen in utrujen - tak je stopil ta sivolasi aristokrat na čelo države. Smisel njegovega imenovanja, če je sploh obstajal, je bil lahko samo v tem, da bi, po svojem prizadevanju ugajati levici in pridobiti "ljudstvo", vse ostalo še naprej po starem. Spet naj bi se vrnili k Bismarckovi statični, diplomatski notranji politiki vladanja nad strankami, toda predvsem konservativnimi; "sovražnikom rajha" naj bi kakor že od nekdaj obračali hrbet. Le da Hohenlohe, sam katoličan, sredine ni več prišteval k sovražnikom; razumel jo je kot interesno stranko, katero je, enako kot druge stranke, možno kupiti. To pojmovanje mu je naredilo to stranko še dostopnejšo potem, ko je veliki pohod proti socialdemokraciji ponovno padel v vodo. Državni zbor je zavrnil soglasje k neprepričljivo predloženim protirevolucionarnim in protistavkovnim zakonom; cesar se je zadovoljil z verbalnim grmenjem čez "brezdomno druščino" - edinim orožjem, ki so ga zmogli njegovi živci. In končno je povratku k Bismarckovi politiki miru na domačem dvorišču očitno ustrezal tudi zunanjepolitični kurz: približevanje Rusiji, zaostrovanje nasproti Poljski - pruska zunanja politika skratka. A ne za dolgo.