»Razloži, kaj je bila za Antigono pravičnost,« je zavrtala vanj. Mark je razmišljal, res ji je hotel ustreči. »Pravičnost, ki z bogovi biva v Hadu, ni takšnih vsilila ljudem zakonov. Vem, da razglas minljivega človeka nima moči, da omaje neomajne in nenapisane bogov zakone. Njih zakon ni od danes ne od včeraj, na vek velja, nihče ne ve, od kdaj. In tako naprej … Torej o pravičnosti je mislila … Antigona … Za Antigono so bili pravični bogovi, Kreonov razglas pa se ji je zdel nepravičen, saj je njenemu bratu jemal temeljno človekovo pravico, pravico do spoštljivega pokopa človeških ostankov. Antigona pa je hotela prav to. Zato se je sklicevala na bogove in njihove zakone, ki so zanjo edini pravični,« je končal. Medtem ko je govoril, se mu je profesorica približala in začudena opazila, da na klopi sploh nima knjige. Fant je verze iz Antigone govoril na pamet. Vzelo ji je sapo. »To je bilo zelo dobro,« je rekla. »Predlagam, da si zdaj to zapišete v zvezke, ker je Mark povedal vse skupaj tako dobro, da jaz ne bi mogla bolje.« »A lahko vseeno ponovite?« je prosila punca v prvi klopi in se obrnila nazaj proti Markovi klopi, kjer je stala profesorica. Mark je ujel njen pogled in ni se mu zdel zaničljiv. Zdelo se je, kot da punci ni šlo v glavo, da lahko Mark pove kaj pametnega. Ko se je spet obrnila proti katedru, je opazil, da je edina, ki danes las nima spetih v konjski rep. Nikakor se ni mogel spomniti, kako ji je ime.