Njegov izumitelj mu je rekel megha; francosko govoreči svet ga pozna kot stilo, Angleži mu pravijo biro, Slovenci pa kemik ali kemični svinčnik. Za kako pest jih najdete tako rekoč na vsaki pisalni mizi, v torbicah, avtomobilskih predalih, žepih; v novinarjevih, trgovčevih, poštarjevih ali sprevodnikovih rokah. Kot trdijo na Neatorami, je ceneno pisalo (iz plastike, vzmeti in nekaj črnila) izjemno koristna reč; navajajo, da z njim (po vzoru Hawkeya iz TV-serije M*A*S*H) brez večjih zapletov opravite lažji operativni poseg. S kemikom lahko pišete, odklepate ključavnice, izdelujete lestence, orožje za medpisarniške bitke..., mnogim pa koristi predvsem v promocijske namene. Da njegova vsestranskost ni povsem iz trte izvita, dokazuje tudi prvi postanek človeka na Luni poleti 1969. Po pričevanjih Johna McLeisha, bivšega Nasinega piarovca, sta se Edwin Aldrin in Neil Armstrong po dveh urah in dvaintridesetih minutah vračala v lunarni modul Orel ter pri vstopu odlomila stikalo za zagon motorjev. V centru ameriške vesoljske agencije v Hustonu so nemudoma začeli iskati rešitev, kako lunarni modul spraviti v pogon, in se kmalu domislili – s kemikom AG7E proizvajalca Fisher. »Če ne bi bilo Fisherjevega vesoljskega kemika,« je v nekem intervjuju izjavil McLeish, »bi bila Armstrong in Aldrin mogoče še vedno na Luni.«Čeprav je prvi patent za kemično pisalo pridobil Američan John J. Loud leta 1888, velja za njegovega izumitelja Madžar Laszlo Biro (1899–1985). Falirani študent medicine, hipnotist, motorist in uspešen slikar iz Budimpešte se je leta 1935 znašel v novinarskih vodah (pisal je za časnika Hongrie-Magyarorszag-Hungary in Elotte), pri čemer so mu nadležen problem predstavljala nalivna peresa, predvsem črnilo, ki se je razlivalo in mazalo novinarske pole. V tiskarni je opazil, da se tiskarsko črnilo hitro suši, zato je pri bratu Georgu, kemiku, preveril, ali ne bi mogla kaj podobnega poskusiti tudi s pisali. Poleg tega sta morala razrešiti še vprašanje prenosa: le s čim bi nadomestila ostro konico peresa, ki je tako pogosto trgala liste. Odgovor je Laszla nekega dne presenetil sredi ceste; skozi lužo se je prikotalila žogica in za seboj – kot pisalo – zapustila tanko sled. (Mimogrede, to pogruntavščino so med drugim izkoristili za roll-on deodorante.) Patent sta brata Biro poleti 1938 registrirala v Parizu, dve leti zatem pa sta s tehničnimi izboljšavami nadaljevala v Argentini, kamor sta emigrirala ob začetku druge svetovne vojne. Po pridobitvi novega patenta in ustanovitvi firme Biro Pens of Argentina leta 1943 sta izdelek začela tržiti kot birom; čeprav so ga uporabljali piloti RAF, je bil uspeh v Južni Ameriki skromen in podjetje se je kmalu znašlo v rdečih številkah. Stvari so se še zapletle, ko so se leta 1945 v zgodbo vpletli Severnoameričani. Najprej je Eversharp Co. maja 1945 v dogovoru s korporacijo Eberhard-Faber pridobil ekskluzivne pravice do prodajanja Birojevih izdelkov, komaj mesec dni kasneje pa je kemike v Buenos Airesu odkril poslovnež iz Chicaga – Milton Reynolds. V manj kot treh mesecih je prekopiral madžarski izum in kemična pisala (ob velikem oglaševalskem pompu) 29. oktobra 1945 ponudil kupcem newyorške veleblagovnice Gimbel's. Vseh deset tisoč primerkov (po ceni 12,50 dolarja za kos) je pošlo že prvi dan. Kot je o »Reynoldsovi raketi« razglašal celostranski oglas dan prej v New York Timesu – čudežno pisalo, ki služi vsaj dve leti. Zatem so se na trgu začeli pojavljati novi in novi ponudniki, kar je povečalo konkurenco in kemičnemu svinčniku znižalo ceno. Biro je konec štiridesetih let prejšnjega stoletja odkupil francosko-ameriški poslovnež Marcel Bich, ki je (kot pojasnjuje enzin Designboom) »odpravil pomanjkljivosti mehanizma… in začel enormno ceneno produkcijo bic crystala«. Ne preseneča, so še dodali, da so leta 2005 prodali že stomilijardti primerek.Čeprav ga dandanes mestne občine, potovalne agencije, hoteli, gostinci ali na primer mehaniki delijo brezplačno, ponekod v svetu še vedno velja za zaželeno darilce. V Maroku, na primer, turiste zasipajo s prošnjami za kak dirham, bonbon ali stilo. Slednjega se še najbolj razveselijo otroci; in če gre verjeti Angležema, ki sta se lani z motorjem podala od Brightona do Cape Towna, prav tako policisti. Na vprašanje, s čim ga bosta obdarila, ker jima ni napisal kazni, sta motorista uniformirancu pod nos pomolila kemični svinčnik z napisom Tesco value: policist se je zahvalil s širokim nasmeškom. jegov izumitelj mu je rekel megha; francosko govoreči svet ga pozna kot stilo, Angleži mu pravijo biro, Slovenci pa kemik ali kemični svinčnik. Za kako pest jih najdete tako rekoč na vsaki pisalni mizi, v torbicah, avtomobilskih predalih, žepih; v novinarjevih, trgovčevih, poštarjevih ali sprevodnikovih rokah. Kot trdijo na Neatorami, je ceneno pisalo (iz plastike, vzmeti in nekaj črnila) izjemno koristna reč; navajajo, da z njim (po vzoru Hawkeya iz TV-serije M*A*S*H) brez večjih zapletov opravite lažji operativni poseg. S kemikom lahko pišete, odklepate ključavnice, izdelujete lestence, orožje za medpisarniške bitke..., mnogim pa koristi predvsem v promocijske namene.