Po letu 1830 so stroji prestali že mnoge izboljšave in bilo je mogoče izdelati tudi uporabnejša peresa. Poglejmo, kako so jih v tem času izdelovali v znani nemški tovarni Heinze & Brauntzel. Jekleno pločevino, iz katere so peresa, so dobili z valjanjem ingotov, njena debelina pa je znašala komaj 0,1 mm. S tem postopkom so jeklu hkrati povečali tudi trdnost, kar je ena od bistvenih lastnosti peres. Iz jeklenega traku so skovali ploske koščke, z naslednjim postopkom pa v njih izdelali luknjice in zareze. Te znatno povečajo elastičnost konice peresa, različne vboklinice pa omogočajo shranjevanje večje količine tinte. Z naslednjim postopkom so jekleno ploščico ukrivili, prej pa je bilo treba jeklo še zmehčati. To so dosegli s segrevanjem in počasnim ohlajanjem. Procesu ukrivljanja je sledilo kaljenje (segrevanje in hitro ohlajanje). Od hitrosti ohlajevanja je bila odvisna tudi trdnost peresa, o kateri je bilo mogoče sklepati po barvi kovine. Svetla peresa so bila najtrša, rumenkasta in rjava nekoliko mehkejša, najmehkejša pa so bila modra peresa. Po kovanju so bili robovi ostri in jih je bilo treba pobrusiti. Delo je sprva potekalo ročno in je bilo zelo zamudno. Kasneje so peresa, skupaj z brusnimi kamni, zaprli v boben in ga zavrteli. Medsebojno trenje kamnov in peres je zaoblilo robove, postopek pa je lahko trajal tudi več dni.