Tekla je tretja minuta otvoritvenega srečanja kroga, obračuna med Birminghamom in Arsenalom, ko je postalo jasno, da bo vse, kar se bo zgodilo do konca vikenda, precej manj pomembno, kot bi bilo v normalnih okoliščinah. V trenutku, ko je bila žoga pri hrvaško-brazilskem napadalcu, se je branilec domačih Martin Taylor iz le njemu znanega in jasnega razloga odločil, da bo povsem nenevarno akcijo topničarjev zaustavil z divjaškim prekrškom, ki ne sodi v civilizirani svet. Že po odzivu Eduardovih soigralcev, ki so bili takrat v neposredni bližini, je bilo jasno, da je leva noga hrvaškega reprezentanta napad prenesla zelo slabo. Vso resnost poškodbe pa je nogometni svet spoznal, ko so se angleški avtorji neposrednega televizijskega prenosa odločili, da ne bodo uporabili ne bližnjih kadrov ne ponovljenih posnetkov. Novice, ki so prišle po tem, ko so nesrečnega, komaj zavestnega 25-letnika (rojstni dan ima prav danes) odnesli z igrišča, so bile tako povsem pričakovane. Tako fotografije, ki jih večina svetovnih medijev iz spoštovanja ni objavila, kot vesti iz zdravniških vrst so pričale o odprtem zlomu mečnice in napovedovale tako dolgo okrevanje, da Eduardo na nastop na junijskem evropskem prvenstvu ne sme niti pomisliti. Je pa fant vendarle imel srečo v nesreči - če o tem sploh lahko govorimo -, kajti debelejša kost spodnjega dela noge golenica, ki nosi večino teže, je po čudežu zdržala. To dejstvo pa ni kaj dosti pomirilo trenerja Arsenala Arsena Wengerja, ki je včeraj sicer priznal, da je šel nekoliko predaleč, a nobenega dvoma ni o tem, da so iz srca prišle njegove sobotne besede. »Takih napadov na nogometnih zelenicah ne smemo dovoliti. Taylorju bi morali prepovedati, da bi še kdaj igral nogomet,« je dejal le nekaj ur po prekršku, ki je šokiral svet, k njegovi zelo slabi volji pa je gotovo nekoliko prispevalo tudi dejstvo, da se slabe novice za njegovo moštvo niso končale s prepričljivo najslabšo med njimi.