S takšno pogojenostjo se v nas poleg nenehne zavesti, da med bogatimi in revnimi nastaja zmerom nevšečnejša luknja, nenadomestljiva zev, naseli tudi mučno spoznanje, da se prav podobna luknja, prav podobna zev širi tudi skoz praktike, ki si prizadevajo, da bi to luknjo, to zev zakrpale s »povedanim«; da bi jo nekako »izrekle« bodisi kot »boleče spoznanje o krivicah« ali pač »neovrgljivih dejstvih razlik«, lahko že kot golo dolgovezenje o kratkosti življenja: Med teoretskim diskurzom in sorodnimi miselnimi napori na eni strani, pa internetnim čvekom in, recimo, gostilniškim modrovanjem na drugi se torej ne vzdržuje, ne poglablja le neka temeljito razgradljiva distinkcija, ki protagonizmu obeh skrajnosti potem sproti natika »razredne profile« in učinkovito materializira posamične človeške usode, ampak tam vmes, med skrajnostma, zmeraj bolj »nekaj« manjka ne le ves množičen »razred sreče in ugodja«, pač pa precej več, manjka namreč sama možnost, da se skrajnosti sploh še kdaj stolerirata, skorigirata, najdeta; manjka torej nekakšna »varnostna služba«, po »starem« bi rekli »družbena samozaščita«, z njo pa kar samo izhodišče za smisel in pogoj socialne etike. Že res, da je vmesno polje tisto med resno domišljenim diskurzom in vseenostno, »telesno« rabo jezika na gosto poseljeno z »umetno«, literarno besedo, umetnostnimi koncepti, obilico retoričnih pripomočkov, z ljubkim, neškodljivim small talk, variablami humorja, možnostmi za distanco, z imaginarijem odstopov, ignoranc, z vsakdanjo socializacijo, smelo narečno rabo, štosnimi, spiljenimi rečenicami in takšnim in drugačnim bolj ali manj duhovitim verbalnim balastom, toda med temi grobo navedenimi jezičnimi posevki ni niti enega, ki bi bil za vezivo in ekstremoma ponudil »utopistiko, po kateri bi bila navsezadnje z enega, edinega, enotnega sveta«. Še huje: S tem ko prebivalstvo hlini, da je takšen razkorak med ekstremoma znan, neogiben, s tem ko nobenega izmed obeh ekstremov (tako teorije kakor blebetanja) ne jemlje niti malo resno, priznava veljavo vezne socialne etike tam, kjer je pravzaprav sploh ni oziroma še kako je, le da jo širijo spraznjeni subjekti verski propagandisti, mnoštvo njim sorodnih pastoralnih prisklednikov, new age, sektaši z domnevno odrešilnimi idejami. Naj ima socialna etika za seboj iz preteklih časov še tako silovito miselno ozadje, se nikakor več ne ujema s toposom, na katerem bi utegnila razrešiti probleme, zaradi katerih je sploh »imela nastati«, to pa so slejkoprej vse naše medsebojne neusklajenosti. Nad njimi in novodobno pastoralo zdaj bdi le še uradna, vladarska politika; ta naredi vse, da se neznosen razkorak med ekstremoma teoretske misli in praznega besedičenja prikaže kot razkorak med »nepotrebnimi«, »odmaknjenimi«, včasih celo »zastarelimi« nauki in »drvečo«, »drugačno« prakso. Etika, torej tista »prva« filozofija postane s tem docela poljubna, pomična, preskakljiva vrednost prav na terenu, kjer je dejansko, v praksi vse »drugače kot sicer«. Le da tega »sicer« ni več kje dokazovati, v zgoraj opisanih ekstremnih razmerah ga niti ne opazimo nobena šola ne niza več veščin in znanj, kako priti do njega, od kod izhaja in kaj vse je »sicer« povzročil, da je na svetu zdaj tako, zdaj drugače, v glavnem pa enako, samo še poglobljeno. Zamisel o »tranziciji« je za posebno stanje »sicer« prav prikladen dokaz: Še preden se vnovič spomnimo, da je »tranzicija« historično nenehna in da prihaja sunkoma »od zmerom« in vsak dan sproti, že nas naplahtajo, da ima »sicer« svoj začetek (s padcem Zidu) in svoj konec (z vstopom v EU). Pred njenim začetkom in po njenem koncu so »sicer« vrednote trdne, opazne in priporočljive, vmes pa za kaj takšnega ni niti razlogov niti potreb. Priča smo edinstvenemu primeru, kako parlamentarna demokracija nonšalantno zaigra stanje neposrednega odločanja, ki je od atenskega tipa demokracije sem po navadi v domeni anarhije. Ideja »tranzicije« zada socialni etiki smrtno rano, s tem da neposredno prikaže njeno nepotrebnost: Razglasi »konec ideologij«, vtem pa sama postane natanko ideološka nosilka »sicer« začasno razglašenih vrednot, ki jih gre po »koncu tranzicije« (z izgovorom o morali) odpraviti, tako škodljive so za nadaljnje ideološke zmage.