Na vstop v EU je treba namreč pogledati v luči nekajletnih notranjepolitičnih sprememb in konca tranzicije, ki je sovpadel s tem dogodkom. Če je bilo v zadnjih letih še mogoče pričakovati, da bi se lahko v slovenski politiki in gospodarstvu kaj na hitro spremenilo, je zdaj jasno, da so ta pričakovanja neutemeljena. Vstop v Evropo je namreč formaliziral (da ne rečemo institucionaliziral) sedanja razmerja v državi ter odpravil možnosti za hitre in velike spremembe, kakršne so bile značilne za prva leta tranzicije, ko je bil spopad med politično kontinuiteto in diskontinuiteto na vrhuncu in ko je bilo tako rekoč vse mogoče. Zato tudi ni nič nenavadnega, da so se proti Evropi na začetku devetdesetih let odpravili eni (predvsem predstavniki nekdanje demokratične opozicije), vanjo pa so na koncu tranzicije vstopili drugi, predvsem novopečeni podjetniki in lastniki kapitala, ki so se s pridružitvijo osvobodili lokalnih političnih spon...