Zjutraj v nabiralniku »primorska« številka revije 2000 in zelo lepo voščilo Andreja Rota. Sprašuje me, kje sem, zakaj se nič ne pojavim. Jah, celo jesen sem bil z zdravjem v podnu in še drugi razlog je: nerodno mi je bilo, bal sem se. Jeseni sem skočil z busa pred filo faksom, da bi pozdravil sošolko, malo pankerko Nino, ki sem jo videl na stopnicah. Klepetala sva, zakaj septembra nisem prišel na izpite (bolan sem bil), ko sem videl, da prihaja Boris A. Novak, ki sem ga nekoč neskončno spoštoval kot najbolj čistega človeka njegove generacije, ga slabi dve leti tega prosil, če bi pred hudobnim gospodarjem Grafčijem zagovarjal objavo odlomka iz mojih čudnih DOTIKOV, »potopisne novele/romana v odstavkih« o 80. in 90. letih. Pristal je, potem pa je postal vedno bolj čuden in na koncu me je parkrat poniževal kot psa ali Cigana. Obrnil sem se stran od Nine, da ji ne bi naredil težav, če bi imela kdaj kot študentka s profesorjem Borisom kakšne opravke, in Boris se je zakadil vame in se začel po oficirsko dreti. Zdelo se je, da bodo stvari postale fizične - če bi me udaril, bi ga tedaj udaril nazaj, čeprav je Boris - potem sem mu rekel, da ga je škoda. Obrnil se je, rekel čez ramo, »Vas pa ne.« in odšel. (Kasneje sem mu pisal, da je vsakega človeka škoda.) Potem me je bilo cel jesen strah, da mi bosta Peter Vodopivec in Andrej Rot štela v slabo, da je Boris, verjetno kot dober novorevijaš, besen name. Prijatelji so. (Ja, podoba novorevijaškega kroga v »Dotikih« ni najbolj lepa, a želel sem biti pošteno ogledalo. Nova revija se je v 90. letih v glavnem odrekla svoje deželo odpirajoče vloge iz 80. let in v marsičem ni več refleksije ali resne diskusije sposoben prostor. Prav zato sem mislil, da bi moral odlomek iz knjige iziti pri njih, in sem prosil za pomoč najprej Draga Jančarja in potem še Borisa.) (Vodopivca sem konec jeseni srečal na busu in me je pomiril ter vmes rekel zelo lep stavek o Borisu - »kaj je on sploh lahko na koga jezen?« - Rota pa si nisem upal obiskati.