Prvič, »imeti pravico« (do nečesa) predpostavlja, da tistega, kar terjamo, v dejanskosti nimamo. Nobenega smisla nima terjati nekaj, kar tako ali tako imamo. »Imeti pravico« (do nečesa) je prazna abstrakcija, če je tisti, ki misli, da to pravico ima, ne namerava izterjati. Neko pravico terjati, to pa predpostavlja dostop do sodišča, pred katerim je mogoče sprožiti postopek. Ta postopek je v začetku pravne zgodovine predpostavljal obrambo stvari, za katero je človek mislil, da mu pripada ( rei vindicatio ) – pa mu jo je nekdo vzel. To je temeljna pravna paradigma. Zaradi nje je Hanah Arendt trdila, da so človekove pravice v bistvu pravice do postopka, do pravnega procesa, do dostopa do sodišča. Res pa je tudi obratno. Če postopka ni mogoče začeti, to pomeni, da ni pravnega varstva. V nasledku to potem pomeni, da si mora vsak svojo pravico izterjati s silo, z izsiljevanjem, z izkazovanjem vsakršne ekonomske, politične itd. in na koncu fizične premoči. Slednje je seveda anarhija, vojna vseh zoper vse, konec civilizacije in kulture. Barbarizem. Tu te teme ne moremo razviti, toda ni naključje, da je Klub golih pesti ta čas v Franciji – v Sloveniji se ta film očitno še ni prijel – najbolj popularen film.