Velika mednarodna srečanja pod kakršnim koli že organizacijskim pokrovom (na primer OZN, Svet Evrope in podobno) so vse manj ritualizirana, vse manj simbolična, manifestativna. So pa vse bolj obeležena z javnimi spori, vse bolj naporna za udeležence in ne nazadnje vse pogosteje ne ravno zelo uspešna. Prav pred kratkim smo bili priča, kajpak s pomočjo povsod prisotnih medijev, kar dvema velikima mednarodnima srečanjema, ki se nista prav bleščeče končali in sta pokazali, da je demokracija v mednarodnih odnosih za zdaj samo znanstvenofantastični projekt. Toda v prejšnjem stoletju, v katerem je književni žanr znanstvene fantastike dosegel svoje vrhunce, smo v množici primerov videli krajšanje razdalj med domišljijo in realnostjo na časovni premici. Če omenimo kaj takega, seveda vsakdo pomisli, denimo, na ideje o računalnikih v romanih in na sedanji razcvet mikroelektronskih čudes, pri čemer je uresničitev domišljije včasih videti res frapantno hitra. Toda treba je spomniti tudi na to, da je bilo v omenjenem žanru poleg optimističnih napovedi tehnološkega napredka in njegovih dobrih učinkov kar veliko tudi zelo dobrih romanov, ki so napovedovali temno prihodnost. Tako imenovane negativne utopije opisujejo domišljijske svetove vsakršnih koncev civilizacije: takih, kjer vlada strahotni totalitarizem, ali anarhija, ali pa je svet propadel zaradi atomske vojne ali ekološke katastrofe. Naj bo kakor koli že, tudi take napovedi so se vsaj vzorčno sem in tja uresničile; z globalizacijo pa bi se utegnilo zgoditi, da se ne bi uresničile samo vzorčno.