Prodaja, zastava in posedovanje delnic pa po mnenju Kocbeka in Preliča sodijo med stvarnopravna upravičenja, s katerimi se ne uresničuje nadzor nad ciljno družbo oziroma koncentracija, saj gre za pravice na delnicah. S tem, ko delničar delnice proda, torej ne uresničuje koncentracije. Potemtakem je utemeljitev v sklepu UVK (ki izhaja iz nasprotne predpostavke in zato določa, da lahko urad prepove prodajo delnic) po prepričanju mariborskega inštituta pravno napačna. »Pravzaprav,« menita avtorja strokovnega mnenja, »udeleženec koncentracije dela prav nasprotno: s prodajo delnic koncentracijo po svoje razbija. Za to, da delnice odsvoji, pa seveda ne potrebuje nikakršnega soglasja UVK, niti ta ni pristojen o tem odločati.« Upoštevaje tako stališče so brezpredmetna vsa nadaljnja vprašanja o tem, ali je omenjeno prodajo mogoče šteti med izjeme, ki urad zavezujejo k izdaji soglasja.