Prvi igralec sveta Roger Federer, ki je na tem mestu vsak teden od 2. februarja 2004 dalje, torej že več kot 220 tednov (absolutni rekord v teniški zgodovini, prejšnji rekord je imel Jimmy Connors s 168 zaporednimi tedni na 1. mestu lestvice), je znan kot izjemno vsestranski igralec z zelo neugodnim servisom za nasprotnike, s svojo zelo dobro igro na mreži, izjemno močnim in natančnim forehandom ter zelo dobrim enoročnim backhandom, ki zna zelo dobro igrati tudi z osnovne črte, po tem se loči od marsikaterih bivših najboljših igralcev sveta, ki jim nikakor ni uspelo osvojiti Pariza. Tudi on še čaka na svoj prvi osvojeni Roland Garros, v zadnjih treh letih ga je na pariškem pesku premagal le Rafael Nadal (dvakrat v finalu, enkrat v polfinalu), isti igralec ga je premagal še dvakrat v finalu Monte Carla in v epskem finalu Rima leta 2006, ko je bilo 6:7 (0), 7:6 (5), 6:4, 2:6 in 7:6 (5) za Španca po petih urah izjemno zanimivega obračuna, v katerem je Roger že vodil s 4:1 v zadnjem nizu, pri rezultatu 6:5 pa je na Nadalov servis povedel s 15:40, imel dve zaključni žogi za zmago, a jih ni izkoristil, kar se mu je maščevalo v tie-breaku 5. niza, kjer je sicer tudi povedel s 4:2, a na koncu izgubil. Toda kar mu ni uspelo leta 2006, mu je leto kasneje. V finalu Hamburga je lani končno premagal svojega španskega rivala tudi na pesku ter mu uspel v tretjem nizu zavezati celo kravato, na koncu je bilo 2:6, 6:2 in 6:0 za Švicarja. Prav ta obračun je končal Nadalov niz 81 zaporednih zmag na pesku. Po tej zmagi je veljal Federer morda celo za favorita Pariza, a ga je v finalu Nadal še enkrat več premagal, trenutno je 6:1 za Španca v medsebojnih dvobojih na pesku, skupno na vseh podlagah 8:6. Toda prav Švicar se je Nadalu na pesku od vseh igralcev v teh letih najbolj približal in mu tudi najbolj konkuriral, vsa ta leta je veljal za drugega najboljšega peščenega igralca. Letos je sicer sezono začel bolan z mononukleozo in s krizo ter najslabšim začetkom sezone po letu 2000, saj ni zmagal na prvih štirih turnirjih sezone, vendar je prejšnji teden osvojil svoj prvi turnir sezone v Estorilu prav na peščeni podlagi, v finalu je s 7:6 in 1:2 po predaji premagal na peščeni podlagi zelo dobrega Rusa Nikolaja Davidenka in tako napovedal, da je pripravljen na zmage na pesku ter da je zelo motiviran, saj mu turnirje v Monte Carlu, Rimu in Parizu dosedaj ni uspelo osvojiti, čeprav je na vseh teh turnirjih nastopil dvakrat v finalu, medtem ko mu je edini preostali peščeni turnir serije Masters v Hamburgu (na katerem Nadal še ni zmagal) uspelo osvojiti kar štirikrat (od sedmih osvojenih peščenih turnirjev v 14 peščenih finalih, v Hamburgu je vsa štiri finala dobil), kar je največkrat v zgodovini tega turnirja, obenem je to njegov najuspešnejši turnir serije Masters sploh. Za izhod iz krize in morebitne zmage proti Nadalu je pred kratkim za svojega trenerja najel bivšega peščenega specialista in trenerja mnogih izvrstnih igralcev v preteklosti Joséja Higuerasa, ki trdi, da pozna načrt, s katerim se da Španca premagati, tako da si lahko obetamo še veliko zanimivih trenutkov na pesku in po možnosti tudi osvojitev vsaj enega od trojice peščenih turnirjev, ki mu še manjkajo v zbirki.