Da pritrjevanje tovora ni ravno nepomembna zadeva, se je na cesti že velikokrat pokazalo s tragičnimi posledicami. »Enkrat sem morala na hitro ustavljati in mi je železje prebilo sprednjo stran prikolice. Resno sem se ustrašila. Kolegu se je namreč ustavilo šele v kabini pri menjalniku.« Čeprav dekleti delujeta zelo samozavestno, si sama problematične okoliščine čisto lahko predstavljam. »Ah, napad panike. Dobro znana reč, na Portugalskem me je doletel skoraj na vsaki vožnji,« prostodušno pove Nina, ki je po skrajnem evropskem zahodu vozila skoraj poltretje leto. »Nekoč sem s polno tonažo vozila iz Lizbone proti hribovitemu severu. Portugalska je posebna dežela. Še vedno ni nič nenavadnega srečati osla z vprego, zelo razmajane avtomobile, ceste pa so seveda temu primerne. Povedali so mi sicer, kam moram, a sem trmasto vseeno ubrala bližnjico. Cesta je šla vedno bolj v breg, vedno bolj je zavijala in se ožala. Ko sem z več kot 40 tonami končno premagala hrib in se mi je moral prav vsak avto ritensko umikati, ker za dva pač ni bilo prostora, sem prišla na koncu v vas. Tam pa T-križišče, obzidano z dvometrskim zidom. Da bi se ritensko vozila vso pot nazaj, niti pomisliti nisem hotela, desno zaradi zidu tudi ni govora, levo pa … Za mišjo dlako. Me je pa fino pogrelo, moram priznati.«