Mar to pomeni, da se Kitajci ne zavedajo problemov, ki jih zahodu prinaša njihova rast? Mar vedo, da hrana, ki jo izvažajo, pogosto ne dosega higienskih meril (kako bi bila lahko bistveno boljša od tiste, ki je naprodaj na domačem trgu?) in da je treba turistične skupine, ki hitijo proti Evropi, posebej varovati pred prebegi tistih, ki tu in tam preprosto zginejo v katerem od predorov za trgovanje z ljudmi? Kdo bolj od Kitajcev občuti represijo za vratom in katero srce je bolj krvavelo od njihovega po pokolu na Trgu nebeškega miru? A zakaj jim mora nekdo iz Evrope, na primer Angela Merkel, o tem govoriti, kot da ve bolje od njih? Dolga leta so bila potrebna, da je kitajska partijska cenzura končno odobrila uporabo besede »globalizacija« v medijih, zdaj, ko so jo Kitajci končno naskočili s takšnim navdušenjem, kakršnega v Evropi ni več, pa se je izkazalo, da je zahod s tem mislil nekaj drugega. Nemška kanclerka je v Pekingu nekajkrat opozorila, da mora Kitajska v svojem razvoju upoštevati pravila igre. Pred gostitelji ni prikrivala, da to velja tudi za hekerski vpad v računalnike nemške vlade, pa tudi za piratske verzije nemških avtomobilov kitajske proizvodnje (Shuanghuan na primer proizvaja vozilo, ki je skoraj takšno kot BMW X5).