Že bežen pogled na uvodno tekmovanje - katerega uradni ime je bilo takrat Evropski pokal narodov - takoj razkrije, da so takrat nekatere reprezentance iz sedanje evropske elite igrale le stranske vloge, prav na vrhu pa je bila Sovjetska zveza, ki danes kot skupna federacija kajpak ne obstaja več, a niti ena njenih naslednic na letošnjem EP sploh ne nastopa! Med drugim je prav Slovenija v kvalifikacijskem dvoboju izločila Ukrajino. Toda takrat so bili drugi časi in nogometna "zbornaja komanda" se je lahko vsej Evropi postavila po robu s čarovnikom v vratih - Levom Jašinom. Ne nazadnje tudi v finalu, o katerem so Nemci ali Britanci poročali le v časopisnih vestičkah (ker jih pač ni bilo v glavnih vlogah), ko so Jugoslovani 90 minut napadali kot za stavo, a ključavnico sovjetskih vrat odklenili le enkrat. V podaljšku je nato Ponedeljnik dosegel odločilni gol in SZ se je veselila premiernega naslova. Čez štiri leta bi ga skorajda ponovila (v finalu jo je ugnala Španija z 2:1), seveda, spet z Jašinom v vratih. Če izvzamemo politično-vladarsko smetano nekdanje Sovjetske zveze, so bili res le izbranci tisti, ki so si med dolgo vrsto sijajnih umetnikov, književnikov, znanstvenikov in športnikov neskončno velike federacije prislužili najuglednejša odlikovanja države: kremeljskega, Leninovega in rdečo zvezdo zaslug. A med njimi je bil tudi Lev Jašin. Vratar, ki so ga cenili tako zaradi sijajne obrambe kot tudi zavoljo avtoritete in obnašanja tako na igrišču kot tudi zunaj njega. Primerjali so ga s slovitim astronavtom Jurijem Gagarinom, prav tako dobitnikom najvišjih državnih odlikovanj. In prav v času uvodnih dveh evropskih prvenstev med letoma 1960 in 1964 je Jašin zablestel. Leta 1963 pa so ga uradno razglasili za evropskega nogometaša leta, kar je takrat še posebej odmevalo, saj so bile takšne lovorike ponavadi že vnaprej oddane vrhunskim strelcem ali pa "režiserjem" sredine igrišča, tako znamenitim "deseticam", kot so bili prej ali pozneje Pele, Platini, Maradona, Matthäus, Baggio in drugi. V knjigi Fussball Weltgeschichte, eni številnih nemških publikacij o nogometni preteklosti, so slikovito zapisali primerjavo o podelitvi omenjene lovorike Jašinu: "Res, kot bi Nobelovo nagrado za književnost podelili tiskarju knjige." Seveda nihče ni tožil zavoljo takšne podelitve, le poudariti so hoteli, kako dober vratar je bil Jašin, če si je med toliko zvezdniki priboril status najboljšega nogometaša Stare celine. Tako so ga častili vsepovsod, pri enem vodilnih evropskih nogometnih časnikov France Football so ga pred leti razglasili za najboljšega vratarja vseh časov, Britanci so ga ob prihodu na Otok pred SP leta 1966 predstavili kot "črno hobotnico", vsa nogometna Evropa ga je častila kot "črnega panterja". Rus je namreč pogosto branil v staromodnem dresu črne barve in nogometni svet si ga je hitro zapomnil. Torej ne le po čudežih, ki jih je vedno znova prirejal v svojem kazenskem prostoru, temveč tudi po opremi... Najboljšega evropskega nogometaša leta 1963 pa so navijači občudovali tudi ob brezhibnih postavitvah in pravzaprav igri "četrtega branilca". "Enkrat pa se mi le ni izšlo," je nekoč pripovedoval novinarjem moskovskega mesečnika Sovjetska zveza danes: "Tekmečev vratar je brcnil žogo prek vsega igrišča v naš kazenski prostor. Kot ponavadi sem bil kar daleč od vrat, a ko sem kot branilec hotel štartati na žogo, sem trčil z enim od soigralcev. Žoga je medtem končala v mreži. Vse tribune so se mi smejale, meni pa ni šlo prav nič na smeh!" A takšnemu asu seveda spodrsljaja nihče - niti med soigralci niti na nogometni sceni SZ - ni zameril. Ugled "nedotakljivega" pa mu je le enkrat skalil grob prekršek, s kakršnim je ustavil Agapova, napadalca moštva CSKA na prestižni tekmi domačega pokalnega finala. Slavni vratar si je takrat prislužil enomesečno prepoved nastopov. Jašin se je sicer rodil 22. oktobra 1929 v predmestju Moskve, 20 let pa je stal v vratih moskovskega Dinama, z njim šestkrat osvojil naslov državnega prvaka in dvakrat pokal SZ. Sodeloval je na treh SP ('58, '62, '66), prijatelji in častilci pa so ga prepričevali, naj kljub svojim 41 letom še stopi med vratnice tudi na SP leta 1970 v Mehiki. Zaman. "Ne, ne želim si anarhije. Kavašvili je danes prvi vratar SZ, le čemu bi kaj spreminjali," se je gosposko umaknil veliki vratar, ki je svojo poslovilno tekmo igral v sanjskem avditoriju Leninovega stadiona v Moskvi (današnji Lužniki). Na tekmi med domačo "zbornajo komando" in selekcijo najuglednejših zvezdnikov svetovnega nogometa (2:2) se je zbralo 103.000 srečnežev z vstopnicami, po katerih je sicer spraševalo 400.000 častilcev Leva Jašina. V osemdesetih so se zanj začele hude zdravstvene težave, leta 1990, le nekaj mesecev potem, ko ga je Mihail Gorbačov (zadnji predsednik SZ) razglasil za heroja socialističnega dela, pa je veliki vratar umrl za posledicami raka.