Prva tri protislovja zadevajo področja, ki jih Michael Hardt in Toni Negri imenujeta »commons« (skupno), substanca naše družbene biti, ki si jo delimo in katere privatizacija je nasilje, kateremu bi se bilo treba po potrebi upreti z nasilnimi sredstvi. Tako obstaja skupno zunanje narave, ki ga ogroža onesnaževanje in izkoriščanje (od nafte do gozda in samega naravnega okolja), skupno notranje narave (biogenetična dediščina človeštva) in skupno kulture, neposredno podružbljene oblike »kognitivnega« kapitala, predvsem jezik, ki je naše sredstvo komunikacije, vzgoje in izobraževanja, a tudi skupna infrastruktura javnega transporta, elektrike, pošte. Če bi Billu Gatesu dovolili imeti monopol, potem bi bili v absurdni situaciji, v kateri bi zasebnik dobesedno imel v lasti programski zapis naše osnovne komunikacijske mreže. Tisto, česar se postopno zavedamo, so destruktivni potenciali, vse do samouničenja človeštva, ki se bodo sprostili, če bomo dovolili, da bo kapitalistična logika »ograjevanja« teh skupnih šla svojo pot. Nicholas Stern je imel prav, ko je krizo podnebnih razmer označil »za največji tržni polom v človeški zgodovini«. Kishan Khoday, eden izmed vodij ekip pri Združenih narodih, je nedavno zapisal: »Čedalje bolj je prisoten duh globalnega okoljevarstvenega državljanstva, želja, da se podnebne spremembe razumejo kot zadeva, ki je skrb vsega človeštva;« pri tem moramo kot ključne izpostaviti izraze »globalno državljanstvo« in »skrb vsega človeštva«. Ali ni ta potreba po ustanovitvi globalne politične organizacije in po angažmaju, ki bi nevtraliziral in prav usmeril tržne mehanizme, pravzaprav nadomestek za pravo komunistično perspektivo? Nanašanje na »skupno« tako opravičuje oživitev pojma komunizem: omogoča nam, da čedalje večje »ograjevanje« skupnega prepoznamo kot proces proletarizacije tistih, ki so potemtakem izključeni iz svoje lastne substance.