"Smo bend, ki ni zelo originalen, nimamo dobrih komadov in igramo tja v tri dni, zato imam občutek, da nam bo uspelo," je leta 1984 povedal 20-letni mulo Lars Ulrich, rojen na Danskem, doma pa iz predmestja Los Angelesa. Še preden mu je na bradi pognal prvi puh, je Lars pod vplivom novega vala britanskega heavy metala teniški lopar zamenjal za komplet bobnov. Zdelo se mu je logično: če legende kalibra Iron Maiden ali Judas Priest cvetijo v londonski megli, zakaj potem ne bi uspevale pod žgočim kalifornijskim soncem. Lars seveda niti v sanjah ni pomislil, da bo prav on oziroma njegov bend, ki je 14. marca 1982 v Anaheimu prvič udaril pod imenom Metallica, postal prvo ime regenerirane britanske glasbene metalurgije na kalifornijski način. Ne le to, štirje komaj polnoletni mulci so heavy metal oklestili baroka, prilili svežega adrenalina, zatohle gotske tekste pa predihali z uličnim jezikom in izumili nov žanr: thrash metal. Uzakonil ga je njihov prvenec, ki je bil prvotno naslovljen Metal Up Your Ass, toda to je s treskom zapiralo vrata založb. Albumov z vulgarnimi naslovi ne moremo prodajati, so jim govorili. No profanity, please. Okej, potem pa naj bo Kill 'em All. To lahko, so jim rekli. Samo da ne namigujete na seks. Kul. In kaj špilate? Thrash metal. Oh, kaj pa je to? "Thrash metal špilaš, če ne znaš aranžirati komadov, če ne znaš pisati tekstov, če ne obvladaš inštrumentov in če nisi najbolj brihten," je pojasnil Lars. Aha. Toda mar niso nekaj takega rekli tudi za pank? Jasno, da so. "Pank je bil brca v rit dinozavrskemu roku, medtem ko je thrash metal brca v rit britanskemu heavy metalu," so pojasnjevali kritiki.