Konstruktivizem bi utegnil biti najustreznejša oznaka za posrečeno sintezo heterogenih elementov Kaučičevega projekta. V ozadju klasični pevski zbor, za harmonično osnovo mehko zveneči godalni trio nekje med klasiko in sodobnostjo, izvrstno ga dopolnjuje italijanski dirigent Bruno Casselli, ki občasno sede za klavir ali čembalo, za ritmično osnovo francoski kontrabasist jazzovske provenience Jean-Jacques Avenel, v ospredju pa ameriška jazzovska pihalca Paul McCandless z basklarinetom, v jazzu neupravičeno zapostavljenima (zato pa toliko bolj doma v klasičnih simfoničnih orkestrih) angleškim rogom in oboo, kljunasto flavto, piščaljo in prav na koncu še s sopranino saksofonom, ter legendarni Steve Lacy s sopranskim saksofonom. Kaučičeva vloga v zasedbi je nekaj prav posebnega. Njegova tolkala (poleg kompleta bobnov in činel še cel kup najrazličnejših, tudi doma narejenih glasbil in zvočil, ki sicer služijo povsem drugim namenom) funkcionirajo skoraj bolj melodično kot ritmično, predstavljajo pa svojevrstno povezavo med sicer raznorodnimi sekcijami skupine. Ekstaza - pa ne smrti, pri tako življenja in energije polni glasbi ta nima kaj iskati - pri Zlatem čolnu ni posledica nekakšnega zanosa, ampak prej premišljenega, že kar študioznega eksperimenta. Ne dionizična evforija, ki jo sicer prosto po Nietzscheju največkrat pripisujemo jazzu in sorodnim glasbenim zvrstem, ampak prej apolinični intelektualizem. Ki pa nikdar niti za trenutek ne deluje sterilno.