Zaradi splošne razgledanosti Alojzija vabijo tudi v necerkvene kroge in med drugim kot izvedenec za etična vprašanja kot član komisije za revizijo švicarskega kazenskega zakonika pet let sodeluje z najrazličnejšimi strokovnjaki. Leta 1971 postane stalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc in pripravi drugi simpozij evropskih škofov v Churu. Alojzij znancem po vrnitvah z obiskov v domovini pripoveduje, kako izgleda teorija samoupravljanja, prakse pa jim ne zna razložiti, čeprav je študiral tudi Kardelja. Po dolgih letih bivanja v tujini Alojzija vleče v domovino in o vrnitvi se dogovarja že z nadškofom Antonom Vovkom. Leta 1976 ga ponovno vabijo in ga tudi inkardinirajo v ljubljansko nadškofijo, januarja 1977 pa se Alojzij čez zasneženi mejni prehod na Jezerskem dokončno vrne. Še isti mesec ga ljubljanski nadškof Pogačnik imenuje za stolnega kanonika in arhidiakona. Na teološki fakulteti predava moralno teologijo, vodi komisijo za koordinacijo verskega tiska in sodeluje pri ustanovitvi komisije za diakonijo. Nadškof dr. Jožef Pogačnik v Rim pošlje prošnjo, da bi bil Alojzij lahko izredni birmovalec, in prošnji ustrežejo.