sem ostal brez službe. Razočaran sem zapustil njegovo pisarno in se s solzami v očeh napotil proti dvigalu. "Hudiča, kako naj postanem športni komentator, če še službe na radiu ne morem dobiti," sem tiho zaklel, pa vendar sem govoril dovolj glasno, da me je urednik lahko slišal. Pritisnil sem na gumb, tedaj pa sem zaslišal raskavi glas: "Kaj si rekel, smrkavec?" Ponovil sem mu, da bi rad postal športni komentator, pa me je vprašal: "Kaj veš o nogometu?" Razložil sem mu, da sem igral nogomet osem let, v srednji šoli in na univerzi. "Mi znaš opisati nogometno igro tako, da si jo bom predstavljal tudi, če bom pred radijskim sprejemnikom?" "Seveda znam," sem odgovoril z mladostno drznostjo. Odpeljal me je v studio, mi razložil, naj začnem, ko se bo prižgala rdeča lučka, in ker se je prižgala isti hip, ko mi je to rekel, sem začel improvizirati: "Smo v četrti četrtini igre, Western State University vodi proti Eureka Collegeu s šest proti nič. Velika senca se vleče čez igrišče in zapihal je hladen veter..." Pustil sem, da ekipi igrata druga proti drugi petnajst minut, nato pa začel namišljene poslušalce pripravljati na veliki finale. Zmagala je Eureka s sedem proti šest in med namišljenim navdušenim vzklikanjem gledalcev sem se počasi poslovil z besedami: "Po tej razburljivi tekmi vas spet prepuščam našemu glavnemu studiu." Peter je bil navdušen in mi je naročil, naj v soboto pridem v studio, da bom komentiral tekmo Iowa-Minesota. Za delo naj bi dobil pet dolarjev. Trudil sem se, da bi poslušalcem čim bolje pričaral dogajanje na igrišču. Po končanem prenosu mi je Peter rekel, da bom komentiral preostale tri tekme, ki jih bo igrala Iowa, in da bom za vsako dobil deset dolarjev. Toda po finalni tekmi mi je sporočil, da je prišlo do zapletov in da me bo poklical, če bo kaj novega. Glede na to, kako je to povedal, nisem imel kaj dosti upanja. Zima 1932-1933 je bila zelo hladna in tako kot večina prebivalcev Dixona sem božič in novo leto preživel brez dela in upanja. Edino delo, ki se je kazalo na obzorju, je bilo delo reševalca v kopališču Lowell Park. Potem pa je nekega dne februarja pozvonil telefon in vse spremenil. Peter MacArthur mi je sporočil, da je eden od dveh Wocovih napovedovalcev pustil službo in da jo lahko dobim. Plača je bila sto dolarjev na mesec. "Pridem jutri," sem rekel in naslednji dan sem bil že na programu. Porabili so me za disko jockeja, za branje oglasov in še kaj. Nihče mi ni pojasnil, kako postaneš komentantor, zato sem se učil sam. Spotikal sem se ob besede in bil lesen kot kakšen prerijski hrast. Toda v resnične težave me je spravil oglas, ki ga sploh nisem bral. Ena mojih nalog je bila pripraviti pol ure programa orgelske glasbe iz krajevne mrtvašnice. To je bila čisto prava reklama, ki naj bi diskretno prikrila izvor glasbe. Nikoli mi niso pojasnili ozadja tega posla in neko noč sem presodil, da romantične pesmi I Love You Truly ne bom prekinil z oglasom - tako sem ga nehote uničil. Mrtvašnica se je seveda pritožila in nekaj dni pozneje so mi predlagali, naj si najdem novo službo. Že od doma verjamem, da ima Bog z vsemi take ali drugačne načrte in tudi tokrat se je izkazalo tako. Moje delo so dali mlademu učitelju, mene pa prosili, naj ga uvedem v posel. Razmišljal sem, kako bi ga odvrnil od dela, in mu nazadnje predlagal, naj zaprosi za pogodbo o delu. Vedel sem, da je niso dali še nikomur in seveda je tudi njemu niso. Odločil se je za varnejšo službo učitelja in naslednji dan dal odpoved. Na radiu so me prosili, naj ostanem, dokler ne najdejo koga drugega. Ostal sem, vendar pod pogojem, da mi najdejo nekoga, ki mi bo pomagal izboljšati govor pred mikrofonom. Seveda so mi takoj našli pomoč in moj govor se je začel hitro izboljševati. Po dobrem tednu dni so govorice o mojem odhodu potihnile. Dutch Reagan pa je doživel še en napredek - Who, naša sestrska radijska postaja, je potreboval nekoga, ki bi komentiral največjo dirko v državi. Dobil sem delo in nekaj tednov pozneje je Palmer Company dobila dovoljenje za 50.000-vatni oddajnik v Des Moinesu. Do takrat sta obe postaji oddajali s 1.000vatnega oddajnika in Who je čez noč postala ena najmočnejših NBC postaj v državi. Ker sem si pri prenosu dirke v Drake Relaysu nabral kar precej pozitivnih točk, sem dobil pisno ponudbo, naj postanem športni komentator. Na postaji Who sem preživel štiri najlepša leta v življenju. Pri dvaindvajstih sem dosegel svoj cilj: postal sem športni komentator. Kljub hudi krizi sem zaslužil 75 dolarjev na teden, postajal sem popularen in tako sem lahko pošiljal nekaj denarja tudi staršem.