Gašper, ki je med drugim tudi kinolog, je z Ožbejevim rojstvom sprejel novo vlogo, dosmrtno. Prvi vtisi? »Ko sem zagledal malo bitje, se nisem ne smejal ne jokal. Bil sem presenetljivo hladen, kot bi bil že dvajsetkrat pri porodu. Čustev veselja, ki sem jih občutil v sebi, nisem zmogel pokazati. Kot bi otrpnil.« V nekem čudnem transu je zapustil porodnišnico, ura je kazala pol treh zjutraj, nastopila je črna luknja v spominu. »Ne spomnim se, kako sem se pripeljal iz Ljubljane v Domžale. Zdi se mi, da sem šel po avtocesti, vendar nisem prepričan. Popolna blokada.« Doma si je natočil viskikolo, toda alkohol mu ni prijal. Kozarec je ostal skoraj poln, glava je bila prazna. Po petih urah spanja je bil zjutraj že v porodnišnici, naredil je prve fotografije, popoldne komentiral tekmo, zvečer pa z veselo druščino pil na Ožbejev račun. Dobro pil - nedelja je bila namreč dan za zdravljenje. »Kot pravijo: vsako novo stvar je treba proslaviti! Za srečo!«