Lojze Peterle je v začetku devetdesetih kot predsednik slovenske vlade ali zunanji minister rad prišel na tekmo za svetovni pokal v Kranjsko Goro. Ko je na sprejemu za novinarje srečal Francija Pavšerja, mu je ta razložil: "Veste, gospod Peterle, jaz sem pri novi, desni oblasti popolnoma zaščiten. S Cerkvijo sem namreč tesno povezan - kajti vso mladost sem stanoval tik ob njej. Za nameček sem bil pri našem župniku kelnar." Peterle se je začudil: "Kako kelnar?" Franci pa: "Bil sem ministrant seveda." Navzoči so osupnili ob tej Pavšerjevi drznosti, premier pa se je zasmejal. Tako sta se zbližala in dva velika ljubitelja slovenskih pesmi sta še dolgo v noč družno prepevala domače melodije. Kar nista se mogla raziti. Ob že precej pozni uri se je Pavšer začel opravičevati, da ima zjutraj prenos slaloma. Pa so družno zapeli še nekaj pesmi. Potem je Pavšer zaključil večer z besedami: "Takšna je pač usoda nas, športnih reporterjev - ko je zabava na višku, se moramo posloviti! Gospod premier, moram iti, saj moj glas ne bo zdržal. Sicer pa, če bom jutri med prenosom hripav, bom poslušalcem razložil, da sem na slabem glasu, ker sem se zvečer družil z Lojzetom Peterletom!" Pavšer se je umaknil v svojo hotelsko sobo in se - kot vedno pred prenosom, ne glede na to, koliko je bila ura - še dve uri pripravljal na komentiranje tekme, brskal po zapiskih, pisal v zvezek in si označeval na startni listi.