Tudi danes verjetno ni kaj dosti drugače, le da so tiste rezgetajoče konjiče zamenjali drugačni, zaprti pod bleščečim pokrovom motorjev. Kdo zdaj skrbi za njihovo bleščavo in veljavo, ne bom razglabljal. Bolj me zanima, če še zna kdo izdelovati opremo za tiste prave konje. In ga najdem! V Kostanjevici živi devetdesetletni Rudi Sokolovič. On je bil svoje dni zotlar. Da, tako smo včasih rekli mojstrom, ki so izdelovali komate za konje, pa mehke podložke za te komate, imenovane kis, da grobo usnje, les in okovje živali niso ranili. Tako smo jim rekli, zaman pa besedo iščem po slovenskem slovarju. Zanj ta poklic več ne obstaja, ali pa se slovensko za to dejavnost, osnova izhaja verjetno iz nemščine, ni prav prijelo. Sicer pa tudi aftre ni v slovarju slovenskega jezika, čeprav mi stari mojster v Kostanjevici pripoveduje, da je minilo že kar precej časa, odkar je izdelal zadnji komat, kakšno aftro pa bi lahko sešil tudi še sedaj. In kaj je aftra? To je tisto jermenje, ki ga ima konj nameščenega na glavi in je preko njega privezan k jaslim.