Pristanišča so svojstveni kraji, pristaniška mesta njihov alterego. So izrazito hibridne tvorbe, ki morajo imeti dve lastnosti: strpnost in zmožnost prilagajanja. Strpnost in gibčnost ohranjata mesto pri življenju; brez obojega bi se različnosti kultur, ki z ladjami, avtobusi, vlaki ali v avtomobilskih prtljažnikih prihajajo in ostajajo, stopnjevale v še bolj neobvladljiv kaos, kar Neapelj nedvomno je – popoln nered. Nič ne deluje, hkrati pa vse. Če kaj deluje danes, vsekakor ne pomeni, da bo tudi naslednji dan. Ulice, mestne vpadnice, ceste in tudi najmanjše mestne poti, vse urbano ožilje poka od prometnih zastojev, toda rešilci se vendarle nekako prebijejo do bolnišnic. Policijski avtomobili mnogo teže. Komunala pa kakor se ji zazdi. Odvažanje in deponiranje odpadkov je zadnjih štirinast let velik problem in nikomur se ga ne ljubi temeljito rešiti. V zdajšnji obliki je preveč donosen. Tudi skrb zbujajoči odsotek rakastih obolenj ne skrbi oblasti, ki naj bi skrbela za blaginjo dežele Campanie, v antiki poimenovane Campania Felix – blagoslovljena dežela blage klime, rodovitne narave in zdravilnih količin joda v zraku. Neapelj z okolico je letos pozimi smrdel do nebes in ljudje so divjali po ulicah. Zatišje, ki se je pojavilo tudi z odstopom levosredinske vlade, se zdaj spet ruši. Na ulicah se spet nalagajo prenapolnjene plastične vrečke, ki jih bodo prebivalci svojevoljno zažigali in se šli gverilsko vojno. Deponije na mestnih obronkih so prenapolnjene in zato zaprte.