Medtem ko je Martinsson tipkal po tipkovnici, se je Wallander razgledoval po sobi. Dež je bičal okenske šipe. Na eni steni je visel velik plakat s korenjem. To je bilo edino, kar je nekako izstopalo v sobi, sicer povsem posvečeni računalniškim sferam. Vsepovsod so se valjale računalniške knjige, diskete in kabli. Ponekod so bili računalniški kabli prepleteni med sabo, da so spominjali na gadjo zalego. Tu so bili še modem, tiskalnik, televizor in dva videorekorderja. Wallander je stopil k Martinssonu in upognil kolena. Kaj neki je lahko Robert videl skoz okno, medtem ko je sedel za mizo? V daljavi je bila cesta. Lahko bi bil videl kak avto, je pomislil. Znova se je ozrl po sobi; previdno je privzdigoval stvari, dokler ni pod kupom papirja našel daljnogleda. Usmeril ga je proti oknu in pogledal. Mimo je priletel krokar, in Wallander se je nehote zdrznil. Sicer pa ni bilo nič. Razpadajoča ograja, nekaj dreves in ozka cestica, ki se je vila čez polja.