Muzeji v tujini imajo nad tem popoln nadzor, v Louvru imajo ta odnos tudi natančno rangiran: od stvari, ki so neplačljive in služijo le njihovi promociji, na primer vrhunsko oblikovan koledar z reprodukcijami, potem pa po stopničkah navzdol vse do tja, ko gre za čisti posel. In vsi vemo, da imajo ti muzeji velik del lastnega zaslužka. Seveda, saj je v njih tisto, o čemer se našim muzejem in galerijam ne sanja: trgovine, kavarne, restavracije, knjižnice, otroška igrišča! Tri takšne trgovine imamo, v muzeju na prostem v Rogatcu, kjer je replika stare trgovine in v njej tudi prodajajo nekatere stare izdelke, kupite lahko dolge gate, stehtajo vam bombone kot nekoč. Druga trgovina je na velenjskem gradu, kjer je zraven še krčma, toda običajnih kavarn ali restavracij, kjer bi lahko človek kaj malega pojedel, ni, še posebej ne v Ljubljani, kjer je muzejski obisk največji. V tem primeru bi v muzeju seveda ostajali dalj časa. Tretji in edini popolni model so razvili s trgovino in restavracijo v Muzeju novejše zgodovine v Celju.