V Laosu so čisto posebno doživetje njegova javna prevozna sredstva. Država nima železnice, tudi pravih avtobusov je zelo malo, le na daljših relacijah, kjer je cesta asfaltirana, jih je več. Največkrat se ljudje prevažajo kar v poltovornjakih. Zadnji del poltovornjaka predelajo, vanj namestijo klopi in ga pokrijejo s streho, da potnike vsaj približno zavarujejo pred dežjem. Tako vožnja ni nič kaj udobna, vendar zato toliko bolj zanimiva. »Avtobusi« namreč ustavijo v skoraj vsaki vasi in natovorijo praktično vse, kar čaka na cesti. No, ne popolnoma dobesedno, vendar pa se ni čuditi, če se v avtobusu peljemo še z ducatom kokoši, če na streho avtobusa poleg prtljage natovorijo še motor, vrata, kokošja jajca, včasih pa tja spleza tudi kak potnik, za katerega v avtobusu pač ni prostora. Javni avtobusi so namreč vedno nabito polni, pa vendar je še vedno mogoče najti prostor za nove potnike. Vedno se je mogoče zriniti ali komu v naročje ali se usesti na kakšno torbo, vrečo, na tla, če so še prosta, ali pa le stojimo na vhodni stopnički. Pomembno je, da se peljemo. Na koncu potovanja je bil moj rekord kar 46 ljudi v majhnem poltovornjaku. Otroci so sedeli ženskam v naročju, nekateri moški so na pol sključeni stali v prostoru, nekateri so stali na vhodni stopnički, na dvo- in polmetrski klopi pa je sedelo celih 15 ljudi. Če bi ob cesti še kdo čakal na javni prevoz, ne dvomim, da bi se nas peljalo tudi 47 ali 48, kolikor bi pač bilo potrebno. Vendar pa vzdušje v še tako polnem avtobusu ni nikoli napeto. Vedno se bo našel kdo, ki bo pel laoške pesmi, karaoke imajo namreč še posebno radi, kot turist pa je popotnik sploh deležen posebne pozornosti. Ljudje bodo vedno poskrbeli, da se bo nekaj dogajalo.